Mala Šomoštra

Današnja vrnitev v šolo, v moj 3.c, je bila veliko boljša kot sem pričakovala. Že zadnjič sem mojim učencem rekla, da bodo sedaj najstarejši na šoli in njihove očke so zasijale. S tem sem jim želela vliti malo ponosa, poguma, a niti približno nisem pričakovala, da bodo pokazali svojo odgovornost, ozaveščenost v taki meri kot so jo.  Jutro je bilo polno nasmehov in prijaznih besed, tudi objemov, komolčkanja, ampak tisti pravi začetek pouka je bil malo čuden. Takšna hecna tišina, tistih 20 parov velikih oči, ki zrejo v mene in čakajo kaj bom rekla. Vsi na mizah pripravljene potrebščine, vsak pri svoji mizi. To je treba presekati. Po skoraj 3 mesecih to ne more biti tako. Ne sme biti. V svojem stilu sem začela:  Tako, vsi tisti, ki še niste, vklopite kamere in za vraga izklopite te mikrofone. Gledali so me kot bi padla z Lune. In tišina. Jooooj, fora ni uspela.  In nato en učenec reče: Učiteljica, vi nas samo hecate.  No, končno!!! Ja, hecam vas bizgeci!  Sledili so pogovori in moje ponaz

  Jutri trenirko dam na stran, kavbojke na rit nasadim, v kopalnico oddrvim, make up uredim.  Z mojo črno sulico se proti šoli podam, radio na glas imam.  Prepevam si tako, da če kdo me opazuje, si tak misli svoje.  V črnem avtu čudak sedi, ne, ne, tam le ena vesela učiteljica sedi. Jutri bom v svoj razred stopila, od veselja se raztopila. Učence bom z nasmehom nagovorila, niti maska tega ne bo skrila.  Boljše bo kot prvi šolski dan, ko nikogar ne poznam. Dan bo zanimiv in iskriv, poln vtisov in veselja, skupna le ena je želja, Ostanimo zdravi, ostanimo v šoli, tega si želimo bolj kot kadarkoli. 

Po dnevu, polnem emocij; dnevu, ki je obdan s strahom, jezo, veliko vprašanji in malo odgovori, opazujem našo mačko. Leži na kavču, s tačko čez glavo. Kot bi hotela povedati: Ljudje, vi ste vsekani. Ljudje, kaj vam tega treba. Vmes se pretegne, z enim očesom preveri, če sem še zraven nje, kajti resnično ne sme zamuditi trenutka, ko vstanem s kavča. Če zamudi, večerni priboljšek odpade.  Včasih pride dan, ko bi rada bila mačka. Zagotovo bi bila kot mačka manj zahtevna kot sem sedaj. Večino dneva bi prespala, v vseh možnih kotičkih hiše, najraje v omari na črnih oblačilih, tam je tako prijetno toplo, pa še moje dlake se tako lepo svetijo, ko zapustim svoj kotiček. Ko bi moja lastnica opravljala delo na računalniku, bi se zlegnila na tipkovnico. Tako zanimive so tiste črke. Prav prijetne. Kot rahla masaža. Če bi lastnica želela mir pred menoj, bi se parkrat oglasila, glej ga zlomka, briketi so že v moji posodi. Ja nič, tako lepo dišijo. Tega pa res ne morem pustiti. Saj je že nekaj časa m

Pravijo. da kdor molči, 100 odgovori. Vse vredu in prav, ampak vedno molk ne prinese dobrih rezultatov. Zato sem se danes lotila teme, ki zadnje dni dviguje veliko prahu.  TESTIRANJE.   Že sama beseda mi ni všeč. Pač testiranje, kakršnokoli že je, je stresno. Pa naj bo to testiranje za vstop v vrtec, test mat v OŠ, testiranje oziroma zdravniški pregled pred pričetkom nastopa službe, vozniškega izpita ali pa zabavno testiranje na dekliščini. Veliko se piše in govori o testiranju in hitrih testih, ki čakajo učitelje v ponedeljek, pred ponovnim začetkom dela. Veliko težkih besed pade. Od tega veliko laži in natolcevanja. Kakorkoli, moje skromno mnenje, ki ga niti približno ne vsiljujem nikomur in zato ne dovolim, da kdorkoli meni vsiljuje svojega, je, da je to testiranje najmanj kar lahko naredim. Pa po pravici, ne zato, da zaščitim učence, ampak se mi zdi bolj, da zaščitim sebe. Pa ne s testom, da ne bo pomote. Torej, učenec ima veliko več možnosti, da se okuži od sošolca, starša ali v t

Danes blog za spremembo iz postelje in telefona. Nisem še rekla zadnje besede kar se tiče pisanja, kajti dokler bodo nejasnosti glede Korone, tako dolgo bom pisala. Kdo ve, morda pa ne bo to nekoč samo 1 knjiga ampak zbirka knjig, ki bo ob članstvu v kakšen klub malo znižana. Pa še srečanje z avtorico bo urejeno. Ampak upam, da ne bom že stara, siva in še kakih 10 cm nižja kot sedaj. Tam nekje maja, preden smo se vrnili nazaj v šolske klopi po 2 mesecih dela na daljavo, ko nismo vedeli kaj nas čaka, sem pisala o tem, da ni tako hudo kot sem si predstavljala in kot to predstavljajo mediji in posledično tako jemljejo starši. In danes sem, po sestanku z našo ravnateljico, ponovno pomirjena, kajti če kaj zna, zna pomiriti in razmišljati realno, srčno in človeško.  Naši učenci ne gredo v zapor. Naši učenci ne bodo trpeli. Naši učenci ne bodo napsihirani. Trudili se bomo, da ne in tako bo. Morda je zdaj situacija za naše prvošolce res težja, ker se bodo s tem srečali prvič, ampak verjamem, d

V šolo gremo! V torek gremo v šolo. Učenci 1.triade z učitelji. Noro. Ta novica je včeraj zvečer prišla, vsaj zame, nepričakovano. Vedela sem ali pa bolje upala sem, da bomo šli v šolo februarja, ampak ne, gremo že v torek. Občutki so mešani.  Vsekakor občutek veselja, ko bom spet videla moje učence, ko bom lahko v živo doživljala vse njihove odzive, vprašanja, zagate, pripovedovanja. Čeprav sem se v delu na daljavo našla in dobila ogromno novih znanj, veščin, se delo na daljavo ne more primerjati z delom v razredu. Sploh me več ne gane ta maska na obrazu. Jo bom že nosila. Je postala že tako vsakodnevna, da me ne moti. Bolj motijo moja očala, ki so zarošena vsakič, ko malo bolj debatiram in izdihujem, a bom že uredila. Baje je neka fora z lepilnim trakom.  Občutke veselja in evforije pa seveda spremljajo tudi negativni občutki. Najprej v ponedeljek testiranje za učitelje. Tak malo hecen občutek okoli teh testov. Je obvezno, nisem se še testirala, ampak če se nekateri morajo že 3, 4 me

Pride tak dan, ko se zjočeš, malo pojamraš, izliješ svojo dušo in je lažje. Če imaš ob sebi še ljudi, ki te poslušajo, pa naj bo to sin, mož, mama, sodelavka, stara prijateljica ali dobra soseda, je vse lažje. Vsak od teh ljudi me razume na svoj način. Morda se vsak od njih pretvarja, da me razume, pa me v bistvu ne, kajti še sama sebe ne razumem najbolje včasih.  A kljub temu vsak od njih temnemu dnevu doda svojo barvo. Vsak od njih poskrbi, da se dokaj hitro spomnim, da svoje delo opravljam dobro in predvsem, da je v vsem mojem delu le kanček slabega in ogromno dobrega. Spomnijo me, da čeprav sem Mala šomoštra, sem veliki bojevnik. Veliko let sem čakala, da sem zaživela življenje, ki ga živim in ni vrag, da me bo bo iztirila majhna opazka. Opazka nekoga, ki je morda prav tako doživel siv dan in se je Mala šomoštra pojavila nekje na poti.  Kakorkoli, danes se počutim prav bojevniško. Zmagovito. Z učenci, z mojim 3.c, je spet uspel en lep projekt. Moram reči, da nam je nagajala tehnika

Skozi moje pisarjenje blogov in prej dnevnikov, se je pojavil dan, ko sem bila žalostna, jezna. Ko sem kričala od jeze. Velikokrat sem svojo jezo potlačila in je nisem mešala v blog. Nisem želela pri bralcih spodbuditi občutka, da se smilim sama sebi, da mi je težko. Ker načeloma mi ni. Ampak, danes za razliko, bom. Pa če je to zadnja stran, ki jo pišem.  Velikokrat berem očitke, kako se učitelji ne zavedamo, da je otrokom padla motivacija. Kako ne vidimo, da otroci ne zmorejo več. Res? Res? Verjetno smo učitelji z nekega drugega planeta in nimamo doma otrok, da bi to opazili. Nimamo otrok, ki se jim ne da in jim je brezveze. Nimamo otrok, ki imajo težave.  E, malo morgen. Imamo jih. In verjamete ali ne, nekateri si celo upamo imeti več otrok. Nekateri imamo doma otroke vseh možnih starosti. In verjemite ali ne, nekateri naši otroci prav tako delajo pouk na daljavo. Res! Prisežem. In verjemite ali ne, še bolj trpijo, ker smo mi doma in od njih zahtevamo mir! Mir v času naših ur. In od

Do zdaj sem v življenju ugotovila, da je najhujša bolečina (pišem o fizični bolečini), ki jo lahko doživiš bolečina, ko imaš "napad" ledvičnih kamnov. Ni hujšega. Ja, sem rodila. Dvakrat. Ampak tista bolečina je tako ciljna. Veš, da boli. Veš, zakaj boli. Veš, da bo nehalo. Ne morem reči, da sta bila moja poroda lahka, nista pa bila za umret. Mogoče sem pri prvem mislila, da sem na robu smrti, ki pa je bila še zelo daleč, drugi porod je bil boleč, a hiter. Filmski.  Ok, torej ledvični kamni. Ja, tisti so mi pa dali vetra. In najhuje pri vsej zgodbi s tistimi kamni je bilo, da mi v bolnici 10 dni  niso verjeli, da me kaj boli. Ja, seveda, ker imam čas in hodim v bolnico kavice na avtomat pit.  No, ta vikend me je začel zezati zob. Tako počasi. Od nekje se je vzel in si izbral mene za tarčo. Tak malo po malo me je pikal. Tisto, ko že misliš, uf, morda sem samo kaj čudnega v zob dobila. A-a, evo me, tu sem. Spet te pikam. In tako dolgo, vse do trenutka, ko nisem bila več sigurna

Pravijo, da se po jutru dan pozna. Mah, če bi to držalo, potem bi moji dnevi bili vedno bolj kot ne tečni. Jaaaa, zjutraj sem tečna. Vsaj do prve kave. Kakorkoli, danes mi ni nič pasalo zjutraj. Še zajtrk mi ni dišal, kar je zame, ki rada jem, zelo čudno. Ampak nekako se je danes po 2. kavi vse poklopilo in minila je zelo produktivna nedelja. Z možem sva tamalemu prebarvala sobo. Po začetnih težavah in spremembi plana, sobo krasi krasno gorovje. Ne vem sicer ali gospodu ni všeč, kajti noče spati tam in še vedno rogovili po dnevni. Značilno za nedeljo se je danes prepletalo tudi pranje in sušenje perila, sesanje in pospravljanje. Kuhal je mož, ki mu to gre veliko bolje od rok kot meni. Načeloma oba spraviva skupaj nedeljsko kosilo, vendar z več razlikami. Ko mož postreže kosilo na mizo, je kuhinja takšna kot bi šel v sosednjo gostišče po kosilo. Nikjer nič. Vse pospravljeno. Z užitkom poješ in pospraviš tiste krožnike v stroj in si prost, medtem ko je pri mojem kuhanju, kuhinja v razsul

Tisti moji zvesti bralci ste verjetno opazili, da včeraj nisem pisala bloga za kar se opravičujem, a saj veste, bil je petek. Pravijo, petek dan za metek. O, ja, res je bil fajn večer. Vse skupaj se je začelo okoli 21. ure, ko sem se začela oblačiti, urejati za petkov izhod v lajf. Komaj sem čakala ta dan. Otroka pri babici, midva z možem pa sama. na luštno. Najprej na eno super dobro večerjo, kar je pri nama kar pizza, potem pa v klub. Glasba, ples, dobra družba. O Koroni ne duha in sluha. Kaj je to? Nobenih skrbi, povezanih s službo. Nobenih omejitev. Spiva lahko do 11.ure, ko se je pač treba vstati, da greva k mami na kosilo.  Zdaj se verjetno že sprašujete, če mi je kak cigl padel na glavo ali pa sem na zaledeneli potki ob hiši telebnila in se vsekala v glavo. V bistvu ne vem, je pa zanimivo pisati o petku, o takšnem, ki ga že dolgo ni bilo.  V resnici pa je bilo nekako tako. Res se je začelo nekje ob 21.uri, ko naš tamali nadobudnež ponavadi že 1 uro spi, ta veliki pa ob taki uri

Moj vsak dan je dolg približno 17 ur. Večino tega časa posvetim trenutno šoli. Moji. V sinovo, se za spremembo od spomladanskega dela, ne vtikujem, vsaj tako podrobno in natančno ne. Priznam, nimam nekega pregleda nad njegovim delom, razen pri par stvareh, kjer potrebuje mojo asistenco ali kakšno idejo, pa tudi kakšno pomoč tu pa tam. Razlago redko. Zdaj imajo to bolj urejeno kot so imeli spomladi. Pa gospod mulc je ugotovil, da je pač treba dela. Tako ali drugače. Vsekakor vem, da za delo ni notranje motiviran, ampak naredi pa. Zadnje čase se je nekako našel tudi v pisanju pesmi. Se že kažejo znaki moje vzgoje.  Malo me zanaša s tematiko. Torej, kar sem želela napisati je to, da je življenje doma, veliko bolj povezano s šolo kot bi bilo v normalnih okoliščinah. In ko mine teh 17 ur. Joj, ne... Vsekakor ne delam 17 ur za šolo, da ne bo kdo narobe razumel. Dejstvo pa je, da se tudi ostale dejavnosti doma prepletajo s šolo. Med rezanjem čebule, dobim kakšen mail staršev in če ne odgovori

15. 3. 2020 sem začela pisati Korona dnevnik. Kasneje blog. In današnji zapis je 120. po vrsti. Takrat sem zapisala, da bom pisala zase. Da mi bo lažje. Da bom dala iz sebe vse kar me mori, muči, razjeda. Takrat nisem niti približno pomislila na to, da bo ta moj dnevnik bralo tisoč ljudi. Rekord je 2800 in še nekaj zraven. Večinoma so to učiteljice, ki se v zapisih najdejo. Nekatere mi celo pišejo, da se jim zdi kot bi pisale one. Kot bi jim brala misli. A ne ne, ne smem zanemariti tudi vseh ostalih bralk in bralcev. Morda sem s temi svojim zapisi približala svoj poklic kateremu staršu. Morda kdo sedaj na naš poklic gleda drugače. Ampak ni to moj namen. Vsak si ustvari svoje mnenje. Načeloma se jamranju in negativizmu skušam izogibati in stvari obrniti na hec. Včasih mi uspeva, včasih pa se ob vsem delu izgubim, spozabim in malo pojamram.  Zakaj še vztrajam po 120. delih? Katera od mojih kolegic bi rekla, kako se ti še da ali pa kaj te tebi je, da še to zvečer pišeš. Če se sliši še tak

Če sem še spomladi lanskega leta, tega vsemogočnega 2020, pa še kakšen mesec nazaj navdušeno pisala o svoji podvigih in o tem, da pri nas doma pa vse štima, se mi zadnje dni zdi, da ne štima nič. Ok, ko zvečer potegnem črto, pa vidim koliko nam je uspelo, sem vseeno zadovoljna, ampak potek dneva pa nikakor ne nakazuje tega. Počutim se kot robot, oni otroški. Igračka. Ko otrok v sekundi pritisne na vse moje gumbe in pol ne vem ali bi kuhala, ali bi odgovorila učencem na mail, morda bi pa pokukala kaj dela moj veliki mulc. Eh, pa dajmo vse hkrati, saj to gre. Gre že, do trenutka, ko ugotovim, da med odgovarjanjem na mail, v posodi že olje na veliko cvrči, sin pa v sobi sprašuje, če mu lahko posodim svoje lepilo. Takrat mail pustim, pičim do posode, jo odstavim, vmes mali mulc skače po kavču, pa lepilo bo tudi potrebno poiskati, ker 3 dni nazaj sem pospravljala pisarno in zdaj res ne najdem ničesar več. No, in nekako tako poteka dan. Vse na pol. Vse dokler ne pride mož iz službe in se ko

Ne vem, kako izgledam na drugi strani računalnika. Vem kako izgledam na tej. Glede na to koliko sama sebe gledam zadnje leto, bom verjetno, ko bo vse to za nami, masko dala čez oči, ne čez usta in nos. Presneto, vsako svojo piko na obrazu že poznam, predvidevam, da so to pogruntali tudi mozolji, kajti nenormalno se širijo gor in dol po mojem obrazu in se samovšečno nastavljajo računalniški kameri. Pa od kje ste se zdaj vzeli no? Če vas ni bilo v puberteti, potem vas zdaj ne potrebujem. Pa niso samo mozolji težava. O, ne. Prhljaj. Sicer sva stara znanca, ampak nikoli do zdaj se ni tako spogledoval s to piko na mojem računalniku. Še ljubosumna bom. Ponavadi je svoje čare razkazoval na mojih temnih oblačilih, v kakšnem klubu, da se je ja vse vrtelo in svetilo okoli njega. Ne pa zdaj. Sredi dneva. Sredi ure!!! Glej ti njega. Ko se že lepo namestim, še zadnjič popravim to mojo čupo, ki zdaj ni ne dolga in ne kratka, torej je nekaj vmes, se prikaže. V vsej svoji veličini.  Ko se mozoljem in

 Če obstaja tista fora z vudu lutko, te sem 100%, da je danes nekdo nekje fajn pikal v mojo. Že ob 4ih zjutraj je poskrbel, da se je moj tamali mulc zbudil in se odločil, da so avtomobilčki super dobra zamenjava za budilko. In po kakšnih 5 rundah hrumenja tega avtomobilčka, ko sem ga že skoraj zabrisala skozi okno, avto ne otroka, da ne bo panike, se je začela dreti naša mačka. Neodločna, kajti ni vedela ali je lačna ali bi samo šla na zrak. No, takrat je tisti, ki poseduje mojo lutko očitno zaspal, ker se je moj mož po 1 uri mučenja odločil, da se bo vstal in me odrešil muk. Blagor mojemu možu. In potem je dan potekal kar ok, nedelji primerno. Pospravili smo božično dekoracijo in kar naenkrat je dnevna soba spet velika in prostorna. Popoldan pa se je tisti z mojo vudu lutko spet zganil. Najprej je poskrbel, da tamali mulc ni zaspal čez dan, še huje, bil je nafilan z energijo kot tisti zajec iz reklame za baterije. No da mojih muk še ni konec, je piknil malo v mojo ustno votlino, da me

Sobotno jutro. Sonček. Kavica. Kot mali otrok sem se veselila današnjega dne. Že sredi tedna smo se doma dogovorili, da se gremo sankat. Kot sem že pisala, nisem ravno neka velika ljubiteljica snega, niti nisem ljubiteljica neke gužve na sankališčih, ampak ko imaš enkrat otroke, ko si bolj kot ne zaprt v hiši že 2 meseca, ti je vseeno za sneg, za gužvo (ok, tu priznam, da mi je ena ptička namignila, kam moram iti).  Po zajtrku je sledilo oblačenje in pakiranje in kaj vse rabimo in o joj, kje so rokavice in pa kje imamo ključe, pa joj denarnica. Skratka, tako kot je to pri nas že stalnica, je odhod od doma vedno ena misija, katere uvod je veselje in navdušenje, jedro predstavlja vedno bolj glasno govorjenje in teženje, zaključek pa udobna namestitev v avtu.  Na Pohorje so se danes vile kolone avtomobilov. Priznam, da pozimi nisem obiskovalka Pohorja, tako da ne vem, kako to izgleda običajno, ampak parkirišče nabito polno. Kar je seveda presenetljivo, ker je smučarija trenutno v Slovenij

Uf, uf. Današnji dan je pa bil poln emocij. Od solz, smeha, jeze, žalosti. Še dobro, da imam ob sebi ljudi, ki me razumejo in še dobro, da obstajajo telefoni, ko pokličeš kolegico in se tolažiš s tem, da nisi sam v tem zosu. Da nisi edini čuft v tej paradižnikovi omaki.  Danes je telefon kar trpel in ob vsakem novem klicu, je bilo v glavi polno novih idej. Saj ne vem, ali menjati številko ali dati telefon malo na stran. Samo kaj češ, ene smo pač tak malo zmešane, da ob vseh obveznostih iščemo še nove izzive. Če nam vse zastavljeno uspe, te smo tak zmagale. Ampak dejstvo je, da, govorim zase, me te zadeve izpopolnjujejo, dajejo smisel mojemu poklicu, hkrati pa tisti nek občutek, ko se po opravljeni nalogi potrepljam po rami in si rečem: Ej, Katja spet ti je uspelo. Ali pa ponosno točim solze, ko vidim učence, da jim je z mojim trudom nekaj uspelo. Ne s trudom staršev, s trudom učiteljice.  Današnji blog je po opravljenih in zastavljenih nalogah čisto drugačen kot bi bil, če bi ga pisala

Šport je bil vedno del mojega življenja, vedno sem se nekje našla, a nikoli zares, profesionalno. Morda zato, ker nikoli nisem bila vzgojena v pravem športnem duhu, morda zato, ker pri nobenem športu nisem vztrajala dovolj dolgo, vsekakor je pa k temu, da mi na nekaterih področjih ni uspevalo, pripomogla tudi moja bolezen. Epilepsija. Ne bom pisala o epilepsiji, vsaj danes ne, a moram poudariti, da 27 let nazaj, ko so odkrili, da ima to bolezen, je bilo vse drugače kot je sedaj. Kar naenkrat mi je bilo vse prepovedano. Vse to kar sem rada počela, je ogrožalo moje zdravje.  No, pa se vrnimo k športu. Torej, našim otrokom, je sedaj na nek način odvzeto, prepovedano tudi to. Otroci nimajo treningov, vsaj v večini ne, otroci nimajo trenerjev, nimajo motivatorjev. Kajti roko na srce, biti športnik, profesionalen ali pa zgolj rekreativni ali pa pri otrocih zgolj tisti en šport, da ga pač trenirajo, ni lahko.  Pride dan, ko se ti ne da na trening. Pride dan, ko veš, da tvojega najboljšega pri

Danes se od mene verjetno pričakuje, da bom pisala o podaljšanju ukrepov, pa o vračanju oziroma bolje rečeno ne vračanju v šole. Ne, ne bom. Ne bom, ker se itak vse vrti okrog tega in ker ne želim popacati s tem še mojega bloga. Niti nisem na mestu, da bi sodila, obsojala. Imam svoje mnenje, ki ga moji bralci že tako ali tako poznate.  Ne, danes bom malo sanjala. Sanje so dovoljene, ne? Danes sem se, verjetno zaradi vsega tega kar se dogaja, odločila, da rezerviram poletni dopust. Vem, vem, veliko prehitro, veliko prezgodaj je za kaj takega. In ja, glede na to, da še niti prav ne vem, če bom v šoli recimo 20. januarja, je seveda težko vedeti, kaj bo julija ali avgusta. Morje bo. Zagotovo. In slano bo tudi. In vroče bo. Sonček bo. Bodo počitnice in bo dopust. Kakšen bo in če sploh bo takšen kot ga imam najraje, se zdaj ne bom obremenjevala.  Ne, raje bom pozitivna in čakala, do tistega datuma,  ko bom spet vonjala tisti morski zrak,  ko bom spet zadovoljno ležala nekje na plaži, ob vodi

Ni je plače, ni je naziva, ni pohvale, kot je ura, ki jo imaš z učenci in cvetiš. Ja, ta ura bi bila v šoli še pristnejša, še lepša, a to danes... Balzam za dušo in srce. Moji učenci so danes pobožali moje srce, ponovno so mi dali občutek, tisti lepi, učiteljski občutek, da veš, da si izbral pravi poklic. In kaj so naredili? Kako so to naredili? Nič posebnega, ampak bili so otroci. Bili so nasmejani. Bili so zgovorni. Bili so vse kontra temu, kar berem v medijih. Niso bili zamorjeni, niso bili asocialni.  In kako zelo me je presenetila njihova skromnost. Za začetek smo se pogovarjali o željah za novo leto. Res, da sem jim rekla naj povedo 1 željo, ki je ne morejo prijeti v roko, a 8 letniki so presenetili bolj kot bi si upala želeti. Ne morem, da želja ne bi omenila, ker so tako zelo srčne, seveda primerne času v katerem živimo, zato toliko bolj boleče, zato toliko bolj goreče.  1. Želijo si v šolo.  2. Želijo spet trenirati. 3. Želijo se družiti.  4. Želijo, da bi bili vsi zdravi. 5.

Dobrodošlo novo leto. Dobrodošlo 2021! Letos je bil ta prestop kar malo z grenkim priokusom. Ne vem, leto 2020 so zaznamovali Korona, delo na daljavo in potresi. Ljudje smo se različno spopadali z danimi situacijami, različno smo sprejemali določena dejstva, podatke, verjetno tudi kakšen laži. Verjeti, da bo ena številka vse to spremenila na bolje, bi bilo bizarno. Neumno. Pa kljub temu, leto je dolgo, marsikaj se bo dogajalo. Dobrega in slabega. In dobrega! Dodala še enkrat, ker verjamem, da bo tako. Ker iz slabega potegnem dobro. Vem, vem, ni vedno lahko. Včasih si v nekem trenutku jezen, žalosten, morda obupan, ne vidiš smisla, a vedno, vedno je za vsak zakaj, tudi zato.  Nekako tako furam skozi življenje. Življenje, ki morda nekomu od zunanjih opazovalcev deluje kot pravljica. In ja, je pravljica. A tudi v pravljicah se dogajajo grozote, mračni dnevi in zlobni ljudje. Po drugi strani, pa so tam čudeži, sreča. ljubezen.   O svoji zaobljubah sem že pisala, danes ne bom, si pa resničn