120. zapis



15. 3. 2020 sem začela pisati Korona dnevnik. Kasneje blog. In današnji zapis je 120. po vrsti. Takrat sem zapisala, da bom pisala zase. Da mi bo lažje. Da bom dala iz sebe vse kar me mori, muči, razjeda. Takrat nisem niti približno pomislila na to, da bo ta moj dnevnik bralo tisoč ljudi. Rekord je 2800 in še nekaj zraven. Večinoma so to učiteljice, ki se v zapisih najdejo. Nekatere mi celo pišejo, da se jim zdi kot bi pisale one. Kot bi jim brala misli. A ne ne, ne smem zanemariti tudi vseh ostalih bralk in bralcev. Morda sem s temi svojim zapisi približala svoj poklic kateremu staršu. Morda kdo sedaj na naš poklic gleda drugače. Ampak ni to moj namen. Vsak si ustvari svoje mnenje. Načeloma se jamranju in negativizmu skušam izogibati in stvari obrniti na hec. Včasih mi uspeva, včasih pa se ob vsem delu izgubim, spozabim in malo pojamram. 
Zakaj še vztrajam po 120. delih? Katera od mojih kolegic bi rekla, kako se ti še da ali pa kaj te tebi je, da še to zvečer pišeš. Če se sliši še tako neverjetno, je to postalo del mojega življenja. Preden spakiram pod tuš in v posteljo, pišem dnevnik. Blog. In ko ga preberem, včasih tudi večkrat, šele vidim, kako dosti sem nek dan naredila, kako malo je potrebno, da so učenci srečni, kako malo je potrebno, da se človek ob zapisu zamisli in si reče: Mah, jutri je nov dan. Gremo naprej.

Nekoč bodo ti zapisi nekje v knjigi. Morda ne ravno knjigi, ki jo bo lahko kdo kupil, a sama si jo bom zagotovo dala natisniti. Za spomin. Za spomin na čase, ko smo delali od doma in so otroci komaj čakali, da gredo v šolo. Za spomin na čase, ko je računalnik postal naš družinski član. Na čase, ko je kavica pri sosedi primerljiva z vsemi možnimi izleti. Saj ne da jih ne pogrešam. Ampak nekatere pozitivne stvari nam je pa Korona dala. Zagotovo. Pa ne samo pozitivnih testov, da ne bo pomote. 

 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več