Mala Šomoštra

Zadnje čase smo kar navajeni, da se vse vrti okoli nekih barvnih semaforjev. Naše življenje določajo semaforji. Saj ne, da vedno, ko z mojo črno strelo priletim do semaforja preklopi na rumeno, ampak pustimo zdaj te semaforje. Govorim o semaforjih, ki določajo delovanje, odprtje, zaprtje naše države.  Se pa tudi moje počutje in delovna vnema očitno orientirata po nekem semaforju, samo jaz ne morem določiti po kakšnem. Bi rekla, da kar po vremenskem. Niham od zelene k rdeči. Zelene barve načeloma ne maram, ampak če se že igram semafor, pa mi manjka zelene. Zelo. Sem kot semafor sredi velikega križišča, v katerega je dolgo nazaj z veliko hitrostjo treščil kombi in noben ne opazi, da utripam oranžno že ves čas in da v bistvu niti ne stojim več pokončno.   Ok, pustimo prispodobe. Pravih razlogov, da bloga nisem pisala že lep čas in da se počutim kot oranžna utripajoča luč, ki vsake toliko preklaplja na zeleno in še pogosteje na rdečo, je več. Vsekakor se mi je pa zdaj nabralo ogromno nekih

Na trenutke se mi zdi, da sem razdvojena osebnost. Zadnje čase vedno bolj. Na eni strani sem učiteljica, na drugi strani mama. Šolarju in malčku. Načeloma, bom rekla, da se ti  vlogi lepo prepletata, tu pa tam treščita druga ob drugo, a brez kakršnihkoli kratkih stikov. Zadnje čase, natančneje kakšen mesec, pa sem zmedena. Ljudje od mene pričakujejo, da bom obe vlogi opravljala 100% idealno. In zadeva se zaplete. Če želim biti 100% učiteljica, potem za moje otroke ostane bore malo časa. In sem zanič mama. Vsaj del dneva. Če želim biti 100% mama, moji učenci ne bi bili ravno zadovoljni. Ali pa morda oni še, straši zagotovo ne. Ampak to nekako vozim. Po ovinkih, verjetno tako kot vse druge mame, ne glede na poklic, status, izobrazbo.  A čutim, da je prepletanja vlog vse manj.  Po eni strani sem učiteljica,  ki se resnično trudim, da "moji" otroci dobijo vse najboljše, kar jim lahko dam.  Trudim se, da jim težke in manj težke snovi podam na karseda zabaven način.  Trudim se, da

Zajček Violo je živel s svojo družino v mestu blizu najlepšega gozda. Bili so srečna družina. Kot vsi zajci, so oboževali korenje in deteljico.  Violo je bil poseben zajec. S posebnim imenom. Rodil se je namreč na veliko noč. Ko sta babica in dedi prišla pogledat svojega prvega vnuka, babica ni opazila, da ima na rokah še barvo od barvanja velikonočnih pirhov. Ko je potrepljala zajčka po kožuščku, je barva ostala tam. In vse od tistega dne je tam. Na posebnem mestu. Zato je zajčku tudi tako ime. Violo. Barva je bila namreč vijolična. Zajček Violo je bil večkrat tarča posmeha vseh tistih, ki niso razumeli njegove zgodbe. Prav tako so nekateri menili, da je ta barva namišljena. Mislili so, da Violo želi biti nekaj posebnega. Da želi biti nekdo, o katerem se veliko govori. A ni bilo tako. Violo je bil velikokrat žalosten. Ni razumel, zakaj en madež na njegovem kožuščku moti zajce v mestu.  Nekega dne, ko je bil že velik, ko je imel že svojo družino, je srečal volka. Volkov se je od nekdaj

Dan norcev je  danes. Dan, ko se lahko malo pohecamo. Priznam, da sem 1. aprila vedno malo pazljiva pri kakršnihkoli informacijah in tako lani nisem verjela, da je rodila sodelavka, dokler nisem slikice dobila. Načeloma kljub previdnosti vseeno nasedem. Danes načeloma še nisem ali pa še ne vem. Kakorkoli, nasede pa vedno večji sin.  Ob jutranjih igrcah , ki so bile danes izjemoma zjutraj, vletim v sobo, 15 minut čez 9, češ kaj se gre, da imajo njegovi sošolci že 15 minut Zooma.  Hjoooj, neprecenljiv izraz na obrazu. Ne vem, če se je že kdaj tako hitro odklopil od igrc kot danes.  V planu sem imela nahecati tudi svoje učence, a če sem iskrena, nekako nisem dobila neke  ideje. Kaj jim naj rečem?  Učenci, brez skrbi, ne boste doma samo 11 dni. (aaaa, groza) Učenci, nič ne bo treba delati, imate počitnice. (res? Se lahko delam tako norca?) Učenci, v torek se vidimo v šoli. Mislim...ne vem, če razumete bistvo, ampak dejstvo je, da nekako zdaj ni čas za take hece. Če bi bili v šoli, bi si že