Barve tu in barve tam



Zadnje čase smo kar navajeni, da se vse vrti okoli nekih barvnih semaforjev. Naše življenje določajo semaforji. Saj ne, da vedno, ko z mojo črno strelo priletim do semaforja preklopi na rumeno, ampak pustimo zdaj te semaforje. Govorim o semaforjih, ki določajo delovanje, odprtje, zaprtje naše države. 
Se pa tudi moje počutje in delovna vnema očitno orientirata po nekem semaforju, samo jaz ne morem določiti po kakšnem. Bi rekla, da kar po vremenskem. Niham od zelene k rdeči. Zelene barve načeloma ne maram, ampak če se že igram semafor, pa mi manjka zelene. Zelo. Sem kot semafor sredi velikega križišča, v katerega je dolgo nazaj z veliko hitrostjo treščil kombi in noben ne opazi, da utripam oranžno že ves čas in da v bistvu niti ne stojim več pokončno.  
Ok, pustimo prispodobe. Pravih razlogov, da bloga nisem pisala že lep čas in da se počutim kot oranžna utripajoča luč, ki vsake toliko preklaplja na zeleno in še pogosteje na rdečo, je več. Vsekakor se mi je pa zdaj nabralo ogromno nekih obveznosti. Za nekatere od njih sem kriva sama, ker pač ne znam reči ne ali pa mi vsaka nova stvar predstavlja izziv, nekatere so pač obvezne in so se nabrale, ker nisem popolna in vsega ne delam sproti.  Potem so tu še osebne zadeve, o katerih zdaj ne bom, vsekakor pa enkrat blog namenim samo temu. Temu, da v življenje včasih dobiš nalogo. Nalogo, ki ti jo da tvoj otrok. Otrok, ki je tvoj učitelj. 
In ko učitelj dobi nalogo, je treba zagristi. Treba je nalogo narediti. Ni potrebno, da je popolno, a narejena mora biti. 

Blog je sprva nastal zaradi Korone, šole in otrok. Ja, ti moji učenci. Kar ne morem dojeti, da bo kmalu, v bistvu čez dobrih 10 tednov, konec šolskega leta. Korona in delo na daljavo sta poskrbela, da je bilo šolsko leto posebno. Marsikaj nam je odpadlo, marsikaj je bilo drugače. A dejstva, da bomo skupaj prišli na cilj, ne more spremeniti niti Korona. Uspelo nam bo. Ta 3.razred nam bo zagotovo ostal v spominu. Meni zagotovo. Ena izmed dogodivščin je zagotovo petkova. Imela sem rdečo majico. Hodim proti razredu, učenec pokuka pri vratih ven in se zadere sošolcem in sošolkam: Rdeči alarm, rdeči alarm. Tako, pa smo spet pri barvah. 
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več