Malo smo zašli, kajne?
Živimo v časih, ko se vse vrti okoli tega ali si za ali proti. Ali si cepljen in si ovca, ali si necepljen pa si anticepilec. V časih, ko starš nima besede, po drugi strani je ima pa mnogo preveč. Dolgo nisem pisala. Zakaj? Ker preprosto več ne zmorem. Pa ne pisati. Ne zmorem prenašati vseh opazk, komentarjev, zlobnih jezikov, pametovanj. Iz te ali one strani. Počutim se kot boksarska vreča. Pa ne tista v klubu, kjer boksar točno ve, kako udariti, s kakšno močjo. Ne, počutim se kot vreča, ki stoji nekje tam, nekje med vsemi, ki pač želijo udariti. Udariti z vsem svojim gnevom, z vso slabo voljo, morda tudi od veselja. A udarijo. Prvič se sprašujem zakaj za boga se jaz nikoli ne vtikujem v nikogar? Zakaj tudi jaz ne udarjam? Povsod. In vsakega. Nasprotno, skušam živeti SVOJE življenje in opravljati SVOJ poklic. Poklic, ki me veseli. Ki mi riše nasmeh na obraz. Delo, ki ga presneto dobro opravljam. Delo, da poučujem. Samo to. Ne da odločam. Ne da se borim s svojimi strahovi. Ne da s