Mala Šomoštra

  Resnično se sprašujem, če kdo od tistih tam zgoraj bere moj blog in je začel pogrešati moje pisanje?  Dolgo sem bila tiho. Dolgo sem bila pozitivna. In prisežem, da se me pozitiva še vedno drži. In ja. Testiram se. Če treba vsak dan, samo, da sem v šoli. Briga me, če sem ovca. In ja. Cepljena sem. In ja, briga me, če sem poskusni zajček. Razen bolečin v rokah in rahle mrzlice 1 dan po cepljenju, mi ni bilo hudega. Morda še mi bo. Ne ubadam se s tem. V bistvu je tako, da mi terapija, ki jo dobim za svojo bolezen, bolj škodi kot mi to cepljenje. Nikogar ne prepričujem za ali proti. Vsak ima svoje telo in svojo glavo. Pa pustimo to. Ni danes dan za to temo.  Danes oziroma jutri je dan, ko se  država  ponovno zapira. Aja, ne država. Zapirajo se šole in vrtci kljub zatrjevanju, da bomo med zadnjimi. Kot učiteljica se mi že zdi, da otrokom iz tedna v teden lažem, ker je vedno nekaj novega. Ne razume. Čisto lepo smo se navadili na vse ukrepe, ki v šoli niso to kar pišejo eni. Vsaj na naši š

  Pred 1 letom, v bistvu je bilo včeraj 1 leto, sem zaradi strahu pred neznanim, začela pisati dnevnik iz katerega je kasneje nastal ta blog. Takrat sem zapisala, da mi je hudo, ker ne smem v službo, da mi je hudo, da ne bom videla učencev, vsaj v razredu ne, a da bom že zdržala 2 tedna in se predvsem 2 tedna trudila, da bodo učenci in starši od mene dobili najboljše kar jim lahko dam. Ptički že čivkajo, da ta 2 tedna trajata in trajata in bosta še trajala. A to zdaj sploh ni pomembno. Takrat sem bila prepričana in še danes sem, da sem v danem trenutku učencem dala 100% sebe. Da sem dala vse kar znam. 1 leto kasneje si upam trditi, da sem iz neznanih voda ulovila znano ribo. Ribo velikanko. Ribo s plavutmi, lovkami in bodicami hkrati.  In takšnega ulova nisem imela samo jaz. Marsikateri pedagoški delavec si je nadel škornje, zavohal rokave in se odpravil na lov brez vabe. Pri tem nismo bili sami. Pridružili so se nam učenci, ki so spretno vihteli svoje palice in nam podajali mreže. Pri

 Že vnaprej se opravičujem, ker zna biti kaj napak. Pišem s telefonom. Ne dolgo nazaj, sem kot študentka Pedagoške fakultete opravljala prakso na OŠ v Dupleku. Polna teorije sem se prestrašeno podala novim izzivom naproti. Imela sem super mentorico, tako odštekano, ampak ogromno me je naučila. In glej ga zlomka, njena vnukinja je bila lani moja učenka. Kar želim povedati je to, da očitno je od takrat minilo kar veliko let. 12? Lepi spomini me vežejo na tisto šolo. Predvsem spomini na to, da sem bila lepo sprejeta. Tako v zbornici kot v razredu. Priznam pa, da se obrazov otrok sploh več ne spomnim.  Spomnim pa se obrazov otrok, ki so bili moji prvi "celoletni" učenci. Takrat učenci 5.razreda OŠ Pesnica, jaz pa volonterka. Lušten razred. 11 otrok. Padla sem v vodo, kajti hitro sem ostala brez mentorice za nekaj časa. A sem splavala. Mentorica je bila potem učiteljica mojemu sinu. V podaljšanem bivanju. Ta mentorica je na meni pustila velik pečat. Bila je srčna, a hkrati stroga.

Zadnje dni veliko razmišljam o prijateljstvu. O tem, kdo je dober prijatelj, kako biti dober prijatelj, nenazadnje, kdaj si priznati, da prijatelj ni prijatelj. Opazujem otroke v razredu. Veliko grdih besed in dejanj se dogaja med prijatelji. A že v naslednjem odmoru se na to pozabi. Spet naslednji dan se največje prijateljstvo spremeni v rivalstvo. Kot otrok sem imela veliko prijateljic, prijateljev. Nisem bila ravno popularno dekle, a družbe je bilo vedno več kot dovolj. Nikoli se nisem počutila osamljeno. Vem pa, da sem bila že takrat zelo naivna. Pa saj ne vem, če je to naivnost, ampak načeloma sem tu tipičen škorpijon. Poleg tega, da sem presneto rada glasna in v središču pozornosti, sem vedno za prijatelje naredila vse. Včasih preveč. In nekako sem to pričakovala nazaj. In tukaj so se začela razočaranja. Ne gre se za materialno vračanje, gre za usluge, gre za čas. Predvsem čas.  Spomnim se svojega dobrega, bi rekla, da v mojem življenju edinega moškega prijatelja, ki je bil kot m