Novi izzivi - že jutri

 Že vnaprej se opravičujem, ker zna biti kaj napak. Pišem s telefonom.

Ne dolgo nazaj, sem kot študentka Pedagoške fakultete opravljala prakso na OŠ v Dupleku. Polna teorije sem se prestrašeno podala novim izzivom naproti. Imela sem super mentorico, tako odštekano, ampak ogromno me je naučila. In glej ga zlomka, njena vnukinja je bila lani moja učenka. Kar želim povedati je to, da očitno je od takrat minilo kar veliko let. 12? Lepi spomini me vežejo na tisto šolo. Predvsem spomini na to, da sem bila lepo sprejeta. Tako v zbornici kot v razredu. Priznam pa, da se obrazov otrok sploh več ne spomnim. 

Spomnim pa se obrazov otrok, ki so bili moji prvi "celoletni" učenci. Takrat učenci 5.razreda OŠ Pesnica, jaz pa volonterka. Lušten razred. 11 otrok. Padla sem v vodo, kajti hitro sem ostala brez mentorice za nekaj časa. A sem splavala. Mentorica je bila potem učiteljica mojemu sinu. V podaljšanem bivanju. Ta mentorica je na meni pustila velik pečat. Bila je srčna, a hkrati stroga. Bila je načelna, a hkrati popustljiva. Krasna kombinacija.

Bile so učiteljice, ki so in ki še vplivajo na moje življenje oziroma bolje rečeno na moje poučevanje. Rada srkam dobre ideje, rada sodelujem. Tudi kritike so načeloma dobrodosle, a seveda pač včasih zabolijo.


Jutri je pred menoj nova vloga na poti učiteljice. Od jutri bom jaz v vlogi mentorice. Zelo sem se razveselila te naloge, a bolj kot se bliža ta ponedeljek, večjo težo čutim tam nekje v želodcu. Rada bi bila jaz jaz. Brez pretvarjanja. Takšna kot sem v razredu. Rada bi, da so učenci takšni kot so. Z vsemi njihovimi vprašanji, neposlušnostjo, sodelovanjem, smehom, pačenjem. Načeloma je nekdo, ki je prišel tako daleč na faksu že odločen, da bo učitelj, a vseeno. Rada bi, da dekle, ki prihaja začuti, da je učiteljski poklic, kljub vsem podtikanjem in kritikam, nekaj najlepšega. Rada bi, da začuti energijo našega razreda. Rada bi, da bi nekoč rekla: imela sem eno mentorico, taka mala, skoraj manjša kot učenci, ampak taka fajna. Super je bilo delati z njo. Tako, sproščeno. Aja, pa full je navijala za Maribor. Vse kar je imela, je bilo vijol'čno. 🙈



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več