Mala Šomoštra

Zaključek šolskega leta, tisti dnevi v juniju, ko te že zjutraj poboža sonce. Ko greš v šolo brez skrbi, ko je večinoma že vse zaključeno. Tako je bilo in tako je. Gledam svoje učence. 3.razred. Po pouku gredo na sladoled. Skupaj. Nasmejani. Tudi mene so že povabili zraven. Bomo šli na sladoled. Zadnji dan. Skupaj. Vsi. Zaključek šolskega leta. Ne morem verjeti in dojeti, da bo počasi konec. Konec enega tako čudovitega leta. Leta, ki bo ostalo v spominu za zmeraj. Polno nekih sprememb. Določil. Priporočil. Leto, ko se je vse obrnilo na glavo. Ko smo obupavali. Starši, učenci in tudi učitelji. Junij je pred vrati. In ni lepšega, da ga bomo vsi zaključili v šoli. 2 tedna smo bili zdaj v šoli učenci 1.triade. In moram priznati, da nam ni hudega. Nasprotno. So stvari, ki bi jih lahko obdržali za zmeraj. Recimo manjši razredi. Ok... To sem jaz že v osnovi imela in od ponedeljka bomo spet vsi!!! Vseh 18. Ena izmed dejavnosti, ki jo bom zagotovo obdržala še dalje, je pouk na prostem. Prej sem

Bloga ne bom pisala vsak dan. Danes je 65.dan zapored kar pišem dnevnik. In zaključila ga bom na današnji dan. Ker pač so nas učili, da ima zgodba uvod, jedro in zaključek. In zaključek v moji zgodbi je srečen. Danes je bil za 1.triado nov prvi šolski dan. In ne znam z besedami opisati kako lepo je bilo. Za začetek sem 55 učencev 3.razreda pozdravila s posebnim pozdravom. Z nožnim pozdravom. Tudi tako gre. In ni bilo brcanja. Ne ne. Bil je prav iskren nožni pozdrav. Nekateri, predvsem tisti, ki niso moji, so me gledali malo čudno, ampak glej... Učiteljica Katja je pač odštekana in potrebuje jutranjo telovadbo. In potrebuje smeh. In bilo ga je ogromno danes. Po prvi tišini v razredu, po prvih trenutkih, ko učenci niso vedeli, kako se obnašati, kaj lahko in kaj ne, smo kar hitro prebili led in ugotovili, da se bomo imeli fajn. In res smo se. Malica, ko te nihče ne preganja. Ure, ko ni zvonca. Pouk zunaj. Ne samo šport, ampak tudi matematika. Jutri prinesemo tudi koce, blazine za pod rit

2 napovedana tedna sta se spremenila v 9 tednov. 2 tedna pisanja dnevnika je postalo 64 dni pisanja. 10.nedelja je danes od tiste, ko mi ni bilo nič jasno. Ko sem se bala. Ko sem jokala. Zase, za otroke. Takrat sem se podala v boj, v neznan boj. V poučevanje na daljavo. Iskanje novih, modernih pristopov. Aplikacij, iger, interaktivnih vaj. Telefon je bil iz tedna v teden bolj zabasan s slikami, posnetki, aplikacije so štekale. A nič me ni ustavilo. Videvala sem otroke, se skupaj z njimi učila. Jim razlagala. Oni meni. Pošiljali svoje izdelke. Posnetke. Peli. Plesali. Sodelavke smo se med seboj spodbujale, ko je padla motivacija. Ko smo brale negativne komentarje. Ko smo želele nehati. Ko smo bile jezne. Razočarane. Včasih smo delale pozno v noč. Utrujene. Včasih smo se pozno v noč smejale. Neumnostim. A tudi to nas je držalo pokonci. In pomagali so vsi. Tudi domači. Otroci. Partnerji. Vsi smo bili vpeti v to učenje na daljavo. Vsi skupaj smo bili v boju. Starši skupaj z učenc

Danes je en tistih dni, ko mi ni. Ko se spravljam k računalniku že od jutra. Ko bi najraje cel dan prespala. Cel dan se ideje motajo po glavi, kaj bom počela z učenci, kaj bi lahko počela, kako bom to počela, ko je pa treba vse to skupaj malo na papir prenest, pa tema. In tema je tudi sedaj. Dejanska tema zunaj in dejanska tema v moji glavi. Edina ideja danes, ki bo verjetno obrodila sadove, je obletnica OŠ. Po včerajšnjem blogu, smo danes kar padli v spomine. Koliko smeha. Kako hecni smo bili. Res je čas, da se vidimo. Nujno. Ni ravno moj dan. V bistvu sem čisto ok. Polna upanja, veselja, pričakovanja. A ustvarjalnosti ni. Glede na to, da sem bila včeraj na posegu, kjer so mi odstranili znamenje, srčno upam, da to znamenje ni bila moja ustvarjalnost. Ker pol sem pečena.

196 ljudi je včeraj prebralo moj blog. Vau. Lepa številka. Me veseli, da sem morda koga potolažila in vlila poguma, da pa le res ne bo tako hudo. Danes se bom s svojim zapisom vrnila v svoje šolske klopi. Zato, ker se s sošolkami OŠ spominjamo naših izletov. Naših dogodivščin. Spomnim se dneva, ko smo 1.septembra prišli v šolo. 4.razred se mi zdi. V avli pred vhodom v šolo smo izvedeli, da ne bo več 3 oddelkov, ampak so nas združili v 2. In seveda so delili ravno naš razred. Spomnim se solz. Spomnim se strahu. In ni bilo prijetno priti v nek nov razred. Med nove sošolce. Takrat sem zaradi te delitve izgubila tudi eno izmed prijateljic. Grozen občutek. A, priznam, da se kaj več ne spomnim. Ni bilo travm. Ni bilo neke dolgotrajne žalosti. Hitro smo se našli. In nikoli kasneje nisem imela občutka, da smo prišleki. Super razred smo bili. Iz leta v leto smo se bolj razumeli. Bolj je šlo h koncu, bolj smo postajali povezani. Odraščali smo in resnično imam na ta moj razred fantastične spomi

Bila sem v šoli. V Ludviku. Videla vse tiste, ki so sedaj bili le sodelavci na daljavo. Videla vse tiste, s katerimi nisem imela stika zadnja 2 meseca.  Bila sem v "mojem" razredu. V učilnici. Tako prazna je bila brez otrok. Naša pomladna gospodična s svojo cvetlično obleko še vedno krasi okno učilnice. Tista gospodična, ki smo jo skupaj naredili. 3 dni preden smo ostali doma. A ona je še tam. Vztrajno čaka na učence. Šolsko razigranost. Učne ure. In je enako lepa kot pred 2 mesecema. Stoli, mize so pripravljeni na ponedeljek. Dovolj razdalje. Dovolj prostora. Nič nagužvano.  Po današnjem sestanku me ni več tako fejst strah. Ne vem kako je drugje, ampak naše vodstvo ve, kaj je kmečka pamet. Ve kako iz vsega tega potegniti le najbolje za otroke. In nas. Ne bo tako hudo. Ne bo zapora, kot pišejo eni. Ne bomo policaji, kot smo se bali. Danes smo se videli vsi. Starši in otroci. Malo predebatirali. Težko je bilo danes 4 otrokom povedati, da ne bodo več v našem razredu, ampak

Danes je 60.dan. In na ta okrogli dan lahko napišem samo: po 2 mesecih grem jutri spet v šolo. Spomin me ponese v moja osnovnošolska leta, ko sem po 2 mesecih počitnic komaj čakala, da grem spet v šolo. Vedno sem se veselila povratka v šolo. Tudi zdaj se. Tudi avgusta se vedno veselim tistega prvega šolskega dne. Čeprav eno noč prej ne spim kaj dosti. Ker se bojim, da bi zaspala. Ker razmišljam kako bo. Vedno je lepo. In tako bo tudi v ponedeljek. Kljub vsemu bo lepo. Kljub vsem norim in manj norim priporočilom. Kljub vsem odločitvam, ki smo jih sedaj učitelji morali sprejeti in jih še bomo. Kljub vsemu. Lepo bo. In jutri... Jutri grem spet v šolo. Ludvik nas čaka. Čaka parking. Čakajo vhodna vrata. S kakšnim veseljem jih bom odprla. In sodelavke. Reeees se veselim. Kako se bom šele v nedeljo. Današnji dan je poln upanja. Ni več tistega strahu. Ni vprašanj (čeprav jih je 1000). Pa vseeno. Polno pozitive. In za povrh bom jutri še, verjetno zadnjič preko video ure, videla moj 3.a. Razre

Današnji blog ne bo namenjen šoli. Lahko bi bil. Lahko bi razglabljala in debatirala o ukrepih, o nejasnosti, pa ne bom. Danes je dan medicinskih sester (bratov?) če sem prav zasledila. Poleg učiteljev zelo osovraženi osebki. Osebki, ki tako kot mi, nikoli nič ne delajo, večinoma pijejo kavice, čvekajo, so nesramni. Osebki, ki imajo preveliko plačo za nič dela. Osebki, ki jih lahko nadomesti vsak. Jaaaaaa, pa jaaaaaa. Ne bom trdila, da so vsi ok, da so vsi popolni, da nekateri ne iščejo krivin pri svojem delu, da se včasih res vprašaš ali so za svoje delo usposobljeni. Ampak tako je povsod. Pa si lahko učitelj, medicinska sestra, zdravnik, trgovka, avtomehanik, smetar. Dejstvo je, da smo ljudje različni, z napakami. Takšnimi in drugačnimi. V svojem iskanju sanjske službe sem 2 leti delala tudi v domu starejših. In lahko rečem, da ljudje tam spoštujejo osebje, so jim hvaležni za vsako minuto, ki si jo vzamejo za njih. Ne za tiste formalne stvari, za tiste izven. In to tudi sama spoštu

Danes moram izpostaviti dejstvo, da sem včasih prav jezna nase, da me razni komentarji res prizadenejo. Kolikor ima FB prednosti, toliko ima tudi slabosti. In danes spet. Verjamem, da smo sedaj v času teh ukrepov in nerazumevanja vsega skupaj vsi malo pod stresom. Vsi se borimo s strahovi kako bo in kaj bo. Obstajamo učitelji, ki upamo. Obstajajo učitelji, ki pravijo, da ne bodo. Obstajajo učitelji, ki se bojijo. Taki, ki se borijo. Vse vrste nas je. In enako je s starši. Eni potrebujejo varstvo. Druge je strah. Tretji so brez skrbi. Četrti jezni na ves svet. Peti se ne obremenjujejo. Vsi smo ljudje. Vsi! Vsi imamo občutke. Čustva. Ampak... Zakaj za vraga je zdaj potrebno iskati krivce? Tisti starši, ki potrebujejo varstvo so jezni na tiste, ki ga ne. Tisti, ki so doma, so jezni na tiste, ki zagovarjajo vrnitev v šole. Enako je z učitelji. Tisti učitelji, ki se borijo, da v takih pogojih ne bodo delali, so za nekatere leni, nič ne bi delali, samo plačo bi vlekli. Tisti, ki bi radi del

Včeraj nikakor nisem zmogla biti pozitivna. Vsa ta priporočila, ki smo jih dobili, so povzročila, da se mi je stemnilo pred očmi. Zdi se mi, da eno priporočilo izključuje drugo. Zdi se mi, da jih piše nekdo, ki ravno ni doma v šoli. Ne vem. Nekatera so tako mimo, da se človek vpraša, če je to sploh možno. Ne vem, izpostavila bom 2, ki morda nista bistvenega pomena, ampak sta, kaj naj rečem. Hecna. Žalostna. Bizarna. Recimo: 1. Otroci naj se čim manj poslužujejo javnega prevoza, v šolo naj pridejo peš, s skiroji, s kolesi, če seveda imajo kolesarski izpit. Kuku. 1.triada gre v šolo!!! Prvo kot prvo, so med temi otroci, učenci 1.razreda, ki jih v šolo spremljajo starši, drugo kot drugo. Kolesarski izpit se dela v 5.razredu. Kuku... To je 2.triada. Torej to priporočilo bi nekako naj veljalo samo za učence 9.razreda. 2. Učitelj naj otrok ne obremenjuje s priporočili. Vse naj nekako vključi v vzgojno-izobraževalni proces, da učenci ne bodo dobili občutka, da je kaj narobe. A res??? Čisto

Današnji blog bo namenjen meni. Priznam, nikoli nisem bila pretirano samozavestna punca, tudi samopodobo sem imela vedno nizko. Nikoli nisem gledala nase, prej za vse druge. In vedno se mi je to zdelo zelo egoistično. A življenje me je naučilo tudi tega. Da se imam rada. Da se spoštujem. Da verjamem vase. Ne morem trditi, da mi to gre zmeraj dobro, a včasih pride takšen dan. Rada imam pohvalo drugih, rada sem v središču pozornosti, rada imam, da me imajo radi. To je moj škorpijonski značaj. Tudi vse tisto z ljubosumjem in zamerljivostjo. Ampak ljudje, ki me res poznajo in so me sprejeli takšno kot sem, vedo tudi, da sem dobra prijateljica. Da rada pomagam. Da znam še vsak slab trenutek obrniti v pozitivnega. Zakaj danes pišem o sebi? Zato. Ker sem ponosna nase. Ne zato, ker bi se želela hvaliti kaj sem in kdo sem, ampak zato, ker sem ponosna, da so mi ti 8 tedni dali možnost, da se marsikaj naučim. Tako poklicno kot privat. In uspeva mi. če bi mi pred 8 tedni nekdo rekel, da bom 8 t

Danes sem po 14 dneh spet videla svoje učence. Tako umirjeni so. Zdijo se mi tako Poker face. Res. Brez neke odzivnosti. Otroci so zaskrbljeni. Danes so me spraševali : Učiteljica, se bomo lahko pogovarjali? Učiteljica, se bomo videli tudi z drugimi učenci na šoli? Se bomo lahko igrali? Kaj nas boste spraševali? Zakaj ne bomo imeli mask? Zakaj ne bi imeli mask in bi lahko bili bolj blizu drug drugega? Nas bodo delili na fante in punce? Boste vi z nami? Tako majhni in toliko resnih vprašanj. Je to res potrebno? Je treba res tako komplicirati? Saj smo se  tudi smejali, se lepo imeli. Ogromno energije dobim vedno od njih, ampak to danes niso bili moji učenci. Ni tiste navihanosti in razigranosti. Pogrešam to. Komaj čakam, da to doživim. Ne bom huda. Res ne. Samo naj nam dovolijo, da gremo normalno v šolo.

Tudi jaz znam biti brez besed. Brez idej. In danes je takšen dan. Vso svojo energijo za ustvarjalnost sem danes že porabila. Iztisnila do zadnje kaplje vse kar mi je ležalo tam nekje v možganih. Le kri je ostala. Tako da, danes ta dnevnik ne bo nič kaj prida. Nič posebnega. Bolje, da ga morda niti ne bi pisala, ampak obljubila sem si, da bom pisala vsak dan. In danes je 52.dan. Dan, ko kaj več preprosto ne spravim iz sebe. Besede nizati kar tako, zato, da bodo, pa se mi zdi nesmiselno.

Vsak dan prinese nove informacije o tem, kako se bomo vrnili v šolo. In vsak dan znova sem bolj zmedena. Kdo sprejema te odločitve? Koga se pri sprejetju teh odločitev vpraša za mnenje? Se sploh koga vpraša? Koga? Nekoga, ki v razredu še ni stal, razen takrat, ko je hodil v šolo? Ali morda nekoga, ki je pedagog le na papirju? Ali pa, kar dvomim, nekoga, ki poučuje morda 20 ali 25 let, ko ve kako se stvari streže? Ne vem. Zmedena sem. Zmedena, ker se mi zdi, da pa je ja jasno, da se posvetuje s praktiki. Zmedena sem, kako mislijo izpeljati zadeve na tak način kot si predstavljajo. Zmedena, ker ne vem ali bom od 18. 5. 2020 poleg učiteljice še policajka? Bom poleg tega še sodnica? Ker kdo pa sem jaz ali pa kdorkoli drug na šoli, da sodi, kdo izmed učencev bo smel v šolo ali ne? Morda pretiravam. Morda bo čez 10 dni vse jasno. Ampak trenutno sem zmedena. In če se postavim v vlogo starša, se mi lahko od teh vseh informacij zmeša. In kar je najhuje. Vse informacije nam tako lepo na pladnju

50.dan odkar pišem dnevnik. Pred 7.tedni v nedeljo sem začela. V strahu kaj bo. Kako bo? Danes, 7 tednov kasneje, se pojavlja nov strah. Čez 2 tedna bi naj šli v šolo učenci 1.triade, kar pomeni tudi moji učenci. Resnično sem se veselila, da jih spet vidim, da bomo spet skupaj v razredu. Da bomo imeli pouk. Ampak!!! Navodila, ki jih sicer še čakamo, kajti zdajšnja so zelo skopa, kažejo na to, da ta pouk ne bo niti približek tega kar smo vajeni. Bo spet tretji način pouka, ki ga doživljajo učenci v tej situaciji. Tisoč je vprašanj. Kako neki bom lahko po 9. tednih rekla učencem, da se ne smejo skupaj igrati? Da se ne smejo družiti? Da se ne smejo objeti nenazadnje? Kaj naj naredim, ko bo od veselja nekdo prišel do mene in me hotel objeti? Kaj? Ga odrinem? Ma ni šans no. Tega mi srce ne dovoli. Bom strpna in verjetno spet naivna, da se do 18.5. zadeve malo zjasnijo. Je pa bil današnji dan po vseh teh 50.dnevih zelo lep. Ko nedeljo preživiš v družbi sodelavke, ki ni samo sodelavka. Ki

Če smo včeraj na veliko delali, smo danes počivali. Oziroma sva počivala. Ali še bolje rečeno. Sem počivala. Po dolgem času sva bila brez obeh otrok. Sama. Prav čuden občutek, moram priznati. Ko ležiš na ležalniku, se sončiš in edina zadeva, ki te zmoti, je premočno sonce in kruljenje v želodcu. Trenutki, ko se spomniš, kakšne motnje si imel v času pred otroci. Pasalo je. Moram priznati. Kljub temu, da sta oba zelo pridna, je pasalo. Pojesti kosilo v miru. Zaspati na kavču brez nekih "skrbi". Dejstvo pa je, da ne bi več nikoli menjala. Kakorkoli se sliši klišejsko, otroci so naš zaklad. Polepšajo ti dneve. Jih naredijo tako zelo pisane. Ponovno te ponesejo v svet igre in risank. Tudi naučijo te kaj. Ne bom lagala, znajo ti tudi prekleto zagreniti kakšen dan in ti prekrižati načrte. Znajo te spraviti v konkretne ture. A to so otroci. In podobno je v šoli. Popolnoma enako. Pride dan, ko sem kot učiteljica zaradi učencev in njihovega dela tako zelo ponosna njih in naše, na svoje

1.maj. Praznik dela. Za začetek sem si malo pogooglala kaj ta praznik pomeni za Slovenijo. Povezan je, kot ime pove z delom, praznujejo ga skorajda po vsem svetu, stric Google pravi, da že 130 let. V Sloveniji pa se je začelo po drugi svetovni vojni. Z njim so povezani rdeči nageljčki, demonstracije, postavljanje mlaja in kurjenje kresov. Ravno zaradi slednjega je počasi ta praznik nadomestil praznik kresne noči oziroma praznik Sv. Krstnika. To je nekako povzetek tega, kar sem vedela ali kar sem se na novo naučila. Mi smo danes praznovali praznik dela z delom. Ogromno smo naredili okoli hiše. Okolica dobiva svojo podobo. In če se mi je še 3 leta nazaj res zdelo brezveze, kako ima nekdo urejeno okolice hiše, zdaj, ko sem v hiši vidim, da pa le ni tako. Lepo je, je če je lepo. Če imaš nekaj, kar ti je všeč, če kljub naselju, lahko bi rekla urbanemu naselju, v katerem živiš, dodaš kanček narave. Vrt. Drevesa. Grm. Cvetje. In nekoč, ne spomnim se kdaj, zagotovo pa nekje na morju, sem si r