Najlepši zaključek
Bloga ne bom pisala vsak dan. Danes je 65.dan zapored kar pišem dnevnik. In zaključila ga bom na današnji dan. Ker pač so nas učili, da ima zgodba uvod, jedro in zaključek. In zaključek v moji zgodbi je srečen.
Danes je bil za 1.triado nov prvi šolski dan. In ne znam z besedami opisati kako lepo je bilo. Za začetek sem 55 učencev 3.razreda pozdravila s posebnim pozdravom. Z nožnim pozdravom. Tudi tako gre. In ni bilo brcanja. Ne ne. Bil je prav iskren nožni pozdrav. Nekateri, predvsem tisti, ki niso moji, so me gledali malo čudno, ampak glej... Učiteljica Katja je pač odštekana in potrebuje jutranjo telovadbo. In potrebuje smeh. In bilo ga je ogromno danes. Po prvi tišini v razredu, po prvih trenutkih, ko učenci niso vedeli, kako se obnašati, kaj lahko in kaj ne, smo kar hitro prebili led in ugotovili, da se bomo imeli fajn. In res smo se. Malica, ko te nihče ne preganja. Ure, ko ni zvonca. Pouk zunaj. Ne samo šport, ampak tudi matematika. Jutri prinesemo tudi koce, blazine za pod rit, da bo še bolj udobno in mame ne bodo hude, ker so bile danes hlače zelene.
Res nisem imela občutka, da bi kdo kakorkoli trpel. Nasprotno. Otrokom je bilo fajn. In tudi meni. In vedela sem, da bo tako. Čutila sem to, ko sem se zjutraj vozila v službo. Polna pozitive. Preživeli smo.
Vsi... Tudi moja otroka. Tamali v vrtcu. Zaradi srčnih vzgojiteljic, ki so vedele, da sem v službi in se sekiram in sta me znali potolažiti, da je vse ok. Ta veliki je bil me da danes prvič sam 7 ur. Bajta stoji, naloga je bila narejena, še krožniki so bili zloženi v stroj. In rekel je: mami, bilo je fajn.
Res je bilo. Zadovoljna sem.
Draga Korona, kdorkoli že si ali kaj si. Dala si nam, vsaj meni, nov pogled na svet. Nove preizkušnje in nove izkušnje. Hvala. Morda je že bil čas, da pride do česa takega.
Mala Šomoštra se z dnevnikom poslavlja. Blog ostaja.
Danes je bil za 1.triado nov prvi šolski dan. In ne znam z besedami opisati kako lepo je bilo. Za začetek sem 55 učencev 3.razreda pozdravila s posebnim pozdravom. Z nožnim pozdravom. Tudi tako gre. In ni bilo brcanja. Ne ne. Bil je prav iskren nožni pozdrav. Nekateri, predvsem tisti, ki niso moji, so me gledali malo čudno, ampak glej... Učiteljica Katja je pač odštekana in potrebuje jutranjo telovadbo. In potrebuje smeh. In bilo ga je ogromno danes. Po prvi tišini v razredu, po prvih trenutkih, ko učenci niso vedeli, kako se obnašati, kaj lahko in kaj ne, smo kar hitro prebili led in ugotovili, da se bomo imeli fajn. In res smo se. Malica, ko te nihče ne preganja. Ure, ko ni zvonca. Pouk zunaj. Ne samo šport, ampak tudi matematika. Jutri prinesemo tudi koce, blazine za pod rit, da bo še bolj udobno in mame ne bodo hude, ker so bile danes hlače zelene.
Res nisem imela občutka, da bi kdo kakorkoli trpel. Nasprotno. Otrokom je bilo fajn. In tudi meni. In vedela sem, da bo tako. Čutila sem to, ko sem se zjutraj vozila v službo. Polna pozitive. Preživeli smo.
Vsi... Tudi moja otroka. Tamali v vrtcu. Zaradi srčnih vzgojiteljic, ki so vedele, da sem v službi in se sekiram in sta me znali potolažiti, da je vse ok. Ta veliki je bil me da danes prvič sam 7 ur. Bajta stoji, naloga je bila narejena, še krožniki so bili zloženi v stroj. In rekel je: mami, bilo je fajn.
Res je bilo. Zadovoljna sem.
Draga Korona, kdorkoli že si ali kaj si. Dala si nam, vsaj meni, nov pogled na svet. Nove preizkušnje in nove izkušnje. Hvala. Morda je že bil čas, da pride do česa takega.
Mala Šomoštra se z dnevnikom poslavlja. Blog ostaja.
Komentarji
Objavite komentar