Mala Šomoštra

Danes je po vsej tej karanteni prvi dan, ko sem lahko šla v Maribor brez slabe vesti. Ker je dovoljeno. Pa nisem niti imela namena it. Ampak sem šla. Kar tako. V trgovino, kjer sem ponavadi vsaj 1x na teden ali celo več, pa vedno kaj najdem. Saj danes ni bilo nič drugače. Zdelo se mi je, da vse potrebujem. Morala sem si dati duška. Vsaj malo. Ampak v tej maski je na srečo nevzdržno, tak da me je kar vleklo iz trgovine. In resnično kapo dol vsem, ki imajo te maske na sebi cel šiht. Ne znam si predstavljati. No, sicer pa... Glede na to, da gremo čez 2 tedna nazaj v šole, bom tudi jaz morala nosit to masko v razredu. Verjetno. Skoraj 100%. Moram priznati, da se veselim, da grem spet v šolo. Morda se zdi na prvi trenutek ta odločitev vlade, nesmiselna, brezvezna. In morda je res nelogična. A tako je. Jaz se bom potrudila, da učencem zagotovim varen in glede na situacijo korekten pouk, a hkrati  se bom trudila, da jim bo ta zadnji mesec ostal v spominu kot en super mesec. Da se bomo imeli f

Danes sem hin. Saj ne dobesedno, ampak danes sedim za računalnikom dejansko od jutra. Dopust? Kaj je že to? Danes ga vsekakor nimam. Saj verjetno bi v nekem normalnem vremenu končala prej, ampak v tem dežju res ne najdem nobene motivacije. Iz ure v uro je motivacije manj. Utrujena sem. Včeraj sem kopala luknje, da bomo posadili drevesa, pa me ni tako utrudilo.  To danes pa. Hja, kaj češ. Tudi to mora biti. Nenazadnje je treba poskrbeti, da bodo učenci drugi teden dobili delo. In ker nisem učiteljica, ki bi samo poslala navodila in čao Pero, pol si pač delam delo. In valda mora biti vse lepo, pa slikice, pa zanimivo. Ja, pa smo tam. In najhuje je, da ko pogledam končni izdelek, se mi zdi, da ni nič posebnega. Kaj je pa še huje od najhujšega? To, da se zdaj počutim kot kup nesreče, ob polnoči pa bom zijala v luft kot sova.  Jutri bi morali na morje. Se že vidim.  Pakiram 1001 stvar, od tega 999 preveč. Pa sendviči. O ja...s suho, sirom, kumaricami. Spet itak preveč, da jih potem

Korona dnevnik sem začela pisati 15. 3. 2020. V zvezek in to ne na začetku. Na sredini. Ker sem verjela v  2 tedna. A zdaj mineva 45.dan. Pišem na roko. Tak način mi je všeč. Taki, bolj pristen. Vsak dan znova me presenečajo ljudje, ki ga dejansko berejo. Ljudje, različnih profilov, starosti. Ljudje, ki so na zelo različne načine povezani z menoj. Privat. Službeno zdaj. Službeno prej. Za nekatere sploh ne vem na kakšen način smo povezani, a smo. In ko nekdo prebere dnevnik, stisne lajk, mi kaj komentira, morda celo napiše v privat sporočilo, dobim potrditev, da je to ok. Pa saj, če sem iskrena, to pišem zase.. In ja, seveda, za knjigo, ki se bo nekoč izdala. Danes pišem namesto v zvezek kar sem. Zato, ker sem zjutraj nekomu obljubila. In kar obljubim, to izpolnim. In ker je minil točno 1 mesec odkar sem pisala prvič. Današnji naslov je povezan z mojim službenim življenjem. Z mojimi Ludviki. Načeloma v nobeni službi do zdaj nisem imela težav s kolektivom. Ampak ta kolektiv je pa... Top