Mala Šomoštra

Učiteljice smo načeloma znane kot multipraktiki. Predvsem me, na razredni stopnji, ki učimo vse predmete in smo tudi na faksu gulile vse te predmete v takšne podrobnosti, da sem se včasih spraševala, če sedim v napačni predavalnici. Da ne bodo kolegice na predmetni stopnji kakorkoli zdaj užaljene, pojma nimam kaj so se učili tam, zato ne morem soditi in ne bom. Lahko govorim in pišem samo o nas. Marsikje slišim, da je pedagoški faks, hobi faks. Da ga naredi vsak. Ja pa ja. Malo morgen.  Je res tako enostavno: - Peti pesem pred vsemi kolegi na faksu? ( na to imam zelo slabe spomine, predvsem Šmentana muha bo za vedno ostala v mojem spominu. Kolegica s faksa, najboljša prijateljica in zdaj sodelavka, verjetno zdaj samo nemo prikimuje) - Iti v razred 25 otrok, ki jih ne poznaš in izpeljati vzorno uro matematike? Hkrati ne imeti blage veze, da otroci sredi februarja ne vedo, kaj je delovni zvezek (tudi na to imam slabe spomine - predvsem če učiteljica razreda ne sodeluje s študentko in ji

Učenci mi naloge, ki jih moram pregledati, pošiljajo različno. Eni sproti, drugi sredi tedna, spet tretji zadnji dan. Ni pomembno. Načeloma jih pošljejo vsi, tu pa tam se komu zgodi, da kaj pozabi poslikati, ali pa pošlje s kakšno 1 dnevno zamudo. Včasih zataji tudi tehnika. Skratka, pregledovanje nalog je zame ena najtežjih, a hkrati najlepših dejavnosti šolanja na daljavo.  Zakaj najtežjih? Ker res potrebujem mir. Ker se res želim poglobiti v naloge. Ker želim dati oseben komentar, otroku primeren. Zaradi tega to delam, ko že vsi spijo doma.  Zdaj pri matematiki recimo, ni nekega filozofiranja. 5 krat 2 je 10.  Kaj naj napišem na to?  Ja, odlično, to pa ti res gre? Ali pa?  Krasno, pa vem nekaj novega.  Kar želim povedati je, da pri matematiki načeloma res ne komentiram kaj dosti. Morda kakšen lep zapis v zvezku. Mimogrede, zapisi v zvezke so zdaj veliko lepši kot v šoli. Če je kaj narobe, seveda to pokomentiram ampak načeloma so zdaj z učenci tudi starši in verjamem, da vsaj velika

 Razmišljam, da vsi dajemo neke zaobljube na novega leta dan. Ne vem, zakaj si ne bi ciljev zastavila danes. Mogoče bodo letos tudi zaobljube prepovedane. Kdo ve. 2020 še traja 1 mesec. Glede na to kakšno leto je, hm... Kdo ve.  Načeloma nisem dobra v izpolnjevanju le teh. Držim se mesec, mogoče dva, potem ni rezultatov in odneham. Ampak dobro, zastavljen cilj je pol dela.  V letu 2021 si želim : -več druženja s prijatelji /sosedi /družino -preteči vsaj 10 tekov + vse treninge(to bo z mojo mentorico mala malica)  - več gibanja, kakšna Velika Planina bi bila super  -shujšati 7, 5 kg (10 je preveč, 5 je premalo) - en fajn dopust, po možnosti z letalom (pri svojih 37 letih se nisem bila letalu)  - polet z zmajem - Maribor prvak (del te zgodbe si želim biti na stadionu)  - Biti v službi, ne na daljavo, tam. Tam v vsej tej gužvi, v vrvežu, med učenci in kolegicami, kolegi. -Napisati prvi članek za kakšno od pedagoških revij. Tu bi kakšen nasvet prav prišel. - Nastop s šolsko country skupino

Petek. Dan, ko sem 20 let nazaj ob taki uri, izbirala katero majčko obleči, pa katere čevlje, pa si prala glavo, pa upala, da mama kakšno uro podaljša dovoljenje za prihod domov. Moram priznati, da sem imela kar super mamo, v primerjavi z vrstniki. S sestričnama smo hodile skupaj ven, takrat v Vienno. En teden nas je vozila moja mama, en teden teta. Luksuz. No, malo so me spomini odpeljali. Torej, petek.  Petek po 20 letih, izredno napornem urniku, 2 otrocih, možu, mački in ribi, poleg tega pa vseh prepovedih, ni več takšen. To je petek, ko komaj čakaš, da otroci zaspijo, da kaj dobrega poješ, si pripraviš kopel, spiješ kak deci, pogledaš dober film. Če imaš srečo, ga pogledaš do konca, če ne, pač zaspiš.  Pa ne zdaj mislit, da so vsi petki taki. Včasih je tudi kakšen, ko gredo otroci k babici, pa si z možem zadava, da greva na party, no pa je najin party, pizza pod Pohorjem, mogoče kakšna pijača, ob 22.uri sva doma. Takrat, ko smo nekoč ven hodili, midva prideva domov.  Pa najde se tu

Če bi lahko, bi zakričala v nebo. Bi kričala, bi vpila! Bi sosede zbudila! Če bi lahko, bi odšla na pot. Na pot do morja, kjer bi gledala obzorja.  Če bi lahko, bi zdaj delila medalje. Medalje za starše, medalje otrokom,  medalje vsem vam in nam, vsem kar jih poznam.  Če bi imela moč, začarala bi to noč.  Noč, ko se vse spremeni, ko te normalno jutro prebudi. Če bi imela moč, vsem bi nudila pomoč. Pomoč, kakršnokoli srce poželi, da se naslednjega trenutka veseli.  Če bi znala, bi Svet spremenila. Spremenila tako, da bi vsem bilo lepo.  Nekaj pa znam, nekaj pa lahko, nekaj pa smem. Vsem nam in vam lahko povem, da enkrat bo rešen ta problem. Nekoč bo le spomin ostal. Spomin na te dni, ko smo bili vsak zase zaprti, v željah prezrti.   

Doma smo že 5. teden. Ne spomnim se točno, kdaj sem v prvi rundi imela krizo, ampak se mi zdi, da se me ta teden kar loteva. Pa ne samo mene. Tudi pri kolegicah opažam rahel upad motivacije, rahel napad razdražljivosti. Da o sinu sploh ne govorim. Vse mu je že težko. 2 uri se prerekava, da je on pol v 15 minutah gotov, kar ima za narediti. Po vseh dopoldanskih kreganjih, glasnih pogovorih bi rekla, sem se danes odločila, da grem v šoping. Ok, v normalni časih, bi šla verjetno po kakšen nov kos garderobe, mogoče kakšno novo torbico, športnih copat tudi nikoli ni dovolj, ampak ne. Časi so taki, da sem se razveselila navadne prehrambene trgovine. Ampak to ne kar ene. Ne, ne. Odločila sem se, da grem v tujino. Sliši se fantastično, kajne? Ja, imam to srečo, da imam do Avstrije bližje kot do Maribora. Praktično, če malo bolj glasno kihnem in sem potem malo tiho, bi lahko slišala nazaj:    Gesundheit( na zdravje) . Samo jaz sem res redko tiho, no. Kakorkoli, cesta me je vodila čez mejni preh

Ideja za današnje pisanje je padla pred mogoče pol ure. Nina Jelen, učiteljica z veliko začetnico, ki je ena izmed tistih, ki s svojimi idejami in komentarji in filmčki poleg še par učiteljic in učiteljev, drži vse nas pokonci, je zapisala, da smo učitelji v teh časih rahlo neprištevni. Nina, verjetno bi morala biti ob tej izjavi prizadeta, samo kaaaaj ko je res. Samo nasmejim se lahko.  Moram reči, da smo res. Res smo neprištevni. Na srečo to vidijo predvsem naši bližnji. Na našo srečo, ne njihovo. Na trenutke imam občutek, da vsi vzgojni domači ukrepi padajo v vodo. Ma kaj, padajo, tonejo hitreje kot Titanic. Ni časa za violine, za poslavljanje. Ni časa za reševalne jopiče.  Poleg neprištevnosti, smo trenutno učitelji izgubili tudi kompas in uro. Minute se hitro spremenijo v ure. Pa zdaj razmišljam, da smo postali pravi kronični lažnivci.  Primer kroničnega laganja. :   Jaz možu: Veš kaj, samo 10 minut dela še imam. Res samo 10.  Možev pogled. Jaz nazaj: Pa dobro no, moram to dokonča

  Kdor me pozna in bere moje bloge, ve, da sem se v 1. razredu odločila, da bom učiteljica. Kdor me pozna malo bolje, pa ve tudi, da me v življenju spremlja ljubezen do nogometa, do vijol'čne barve, do Ljudskega vrta. Vse skupaj se je začelo nekje v 2. razredu, ko me je stric Mirko, ki ni moj pravi stric, a za vedno nogometni stric, prvič peljal na nogometno tekmo. Ne vem proti komu je takrat igral Maribor, a takrat me je prevzela tista veličina stadiona. Takrat še v čisto drugi obliki. Morda bi kdo rekel, da se mi je zdel stadion velik zato, ker sem bila mala. Verjetno bo držalo. A mala sem še zdaj. Ljudski vrt je pa velik. Veličasten. Zame največji in najmogočnejši. Priznam, imam željo iti na velik, večji stadion, da vidim, kaj pomeni spremljati nogometni tekmo, kjer je 50.000 ljudi, ampak ni to poanta mojega pisanja.  Tako kot sem z vsem svojim srcem v razredu in zdaj doma, na daljavo, tako sem z vsem svojim srcem Mariborčanka. Vedno! Kljub temu, da me je lani moja pot vodila ve

Če sem včeraj pisala o plusih, moram danes o minusih. Že zato, da ne bo kdo pomislil, kako zelo uživam ob kuhanju ali pa, da ne bo kdo pomislil, da sem  zadovoljna s tem, da smo doma. Torej, danes minusi, ki jih je prinesla Korona.  1. KAVA - Lepo je sicer, da lahko dopoldan načeloma spijem toplo kavo, kar je v šoli skoraj nemogoče, razen če imam vmes kako prosto uro. Ampak ta kavica je ponavadi 1, 2 ali 3, tudi kdaj 4. Pol se pa čudim, zakaj zvečer škilim ko sova, ko bi morala že smrčat ko polh. (Ali polhi res smrčijo?) 2. MOJA OTROKA - Nisem ena tistih perfektnih mamic, ki svoje otroke naravnost povzdiguje in obožuje, ne glede na kaj. Ja pa ja. Saj sta moja in ja, sta moj svet, ampak oh kako mi kdaj pa kdaj gresta na živce. Znata me spravit v ture, take da sploh ne vem, da jih imam. Ono...nadgradnja mojih tur. Včasih večkrat na dan. Zdaj se to seveda pokaže večkrat, načeloma, v normalnih časi samo kakšno nedeljo popoldan, ali pa kakšen torkov večer, ob 20.uri, ko ravno pridemo s tren

 Danes pišem s telefonom. Z enim očesom škilim na tv, z drugim na telefon. Tako da, čisto možno je, da bo kaj od napisanega z napakami, ali pa se v besedilo prištuli kakšno kreganje iz Ljubezni po domače. Moje današnje pisanje je namenjeno vsem plusom, ki jih ta Korona omogoča. Ja, tudi pozitivne stvari so. 1.  Kakorkoli je naporno, sem več z otrokoma. (torej sta tudi otroka več z mano. Še dobro da tamali ne govori, ker bi verjetno kaj hudega znal na to povedati. Veliki... Hja, zavijanje z očmi je dovolj)  2. Povezano s prejšnjo točko, imam to srečo, da lahko otroku, ta večjemu, pomagam pri nekaterih šolskih nejasnostih. (hja, saj če njega vprašam, mu je vse jasno, pa čeprav razreže napačno pravljico)  3. Že od marca dalje, se učim. Učim novih računalniških orodij. Toliko znanj kot sem zdaj v 8 mesecih pridobila na tem področju, jih v primeru neKorone ne bi. 4. Sodelovanje med učitelji se je okrepilo. Saj smo tudi prej sodelovali, ampak nekam nimam občutka, da tako vseslovensko kot zda

  Zadnjič sem pisala o mojem urniku skozi to Korona obdobje, pa se res lepo vidi, da je gužva od jutra do večera. Ampak je to res umsko delo, večinoma za računalnikom. Vem, da nekateri to delajo non stop, ampak vseeno, učitelji smo vajeni drugačnega dela. Računalnik je naš spremljevalec, a ne ravno 5 do 10 ur na dan. Ti moji okrogli špegli (aja, sedaj imam bralce iz vse Slovenije - Hvala!) bodo počasi ekasti. Samo kakšen Bitmoji še naj ob strani skače, pa je to to. Nov izum. Očala z animacijo. Ali to že obstaja??? No, kje sem že ostala. Aha, umsko delo. In potem se najdejo še učiteljice s kakšno novo idejo, pa seveda jaz nisem jaz, če tega ne preizkusim. Pa še prav ne zaprem računalnika, pa se najde na FB kakšna Nina ali pa kakšen Mladen, pa še kdo, ki ima ideje, pa gremo spet akcija. Računalnik gor, geslo, Google, vmes Viber da kolegici obvestim o ideji, da bomo spet to in ono. Predvidevam, da na trenutke zavijata z očmi, še dobro, da ju ne vidim. Ma ni miru no.  Spet se oddaljujem od

Slikica je danes videti rahlo negativna, moje počutje načeloma ni takšno, so pa nekatere misli danes vseeno tu pa tam zajadrale v negativo. Zakaj?  Ljudje smo različni. To je dejstvo. Dejstvo je tudi, da smo učitelji različni. O, ja, pa še kako. Včasih tako zelo, da se v kolektivu ne znamo dogovoriti nekaterih zadev, kaj šele, da bi se dogovorili širom vse te naše Slovenije.  Ampak ni fora v dogovarjanju. Saj se avtomehanik iz Izole tudi ne dogovarja z avtomehanikom iz Lendave, koliko bosta kasirala neko popravilo. A če kaj ta avtomehanika vesta, vesta, da če želita menjati zavorne ploščice, morata nekako dati kolesa dol. Menda? Se opravičujem, če je moje znanje avtomehanike bolj površno.  A kaj želim povedati je to, da učitelji moramo stopiti skupaj in delati v dobro otrok. In ne samo to. Cilj bi nam moral biti, da se vrnemo v šole z nekim znanjem. Vsem je jasno, da to znanje ne bo enako znanju, ki bi ga učenci usvojili, če bi bili v šoli, ampak da se. Dragi moji kolegi in kolegice, d

Včerajšnji korona urnik je bralo 1500 oseb. Hvala. Večinoma učiteljice, ki so mu prikimavale. Nastala je debata, ki mi je dala malo misliti.  Katja, nujno vzemi 1 dan na OFF. Kolikor je to pač mogoče. In sem. Nisem ravno lenarila, tudi snov za naslednji teden sem pripravljala, pa par pogovorov z učenci in starši, ampak res malenkost. Potrebovala sem 1 dan. Vem, da bo zaradi tega trpela verjetno kakšna noč ali sobota ali nedelja, a vseeno. Prav pasalo je. Baterije so spet polne, glava več ne boli, apetit se je vrnil (ok, tega ravno ne potrebujem, je pa znak, da sem spet normalna), tudi drenja danes ni bilo. ŠE! Ampak zdaj je res škoda z drenjem uničiti ta dan. In za povrh vsega sem danes po ne vem koliko dneh oblekla kavbojke, kajti šla sem v trgovino. Ko si zaprt v hišo in preživiš večino časa za računalnikom, ne smeš se družiti, potem je odhod v trgovino skoraj tako kot bi me pred leti nekdo peljal v moj sanjski Pariz.  Ajde, ni bila Francija, je pa bil Maribor. Moj Maribor. Pa če pra

  MOJ KORONA URNIK     7.00 - 8.00  -  zbujanje, kavica (če je sreča, je topla), zajtrk (če je čas) 8.00 - 9.00   nastavljanje Zoom ur, printanje, oblačenje (se zgodi, da tamali ostane v pižami) 9.00 - 11.00  učne ure, sestanki, pregled dela lastnega otroka (ugotoviš, da ni vse ok) 11. 00 - 12.00  odgovarjanje na maile, klici...želodec kruli, sploh če pozabim na zajtrk 12.00 - 13.00 sprehod, kuhanje kosila, kosilo (vem ja, 1 ura je premalo) 13.00 - 14.00 pospravljanje, počitek (če se slučajno ne pogovarjaš s sodelavko o novih načinih dela, težavah, ...) 14.00 - 15.00  res bi bilo fajn kaj pripravit za naslednji dan / teden 15.00 - 16.00 aja, presneto, 3 letnik je tu, dajva se malo igrat 16.00 - 17.00 madonca, mož pride počasi, to bombo sredi dnevne je treba odstranit 17.00 - 18.00  jaaaa, kavica, pogovor z možem (beri vsak po svoje malo jamrava) aja, če ni Zoom roditeljskega, ali Zoom popoldanske ure 18.00 - 19.00 ups, priznam, FB, in ja, priznam kakšna igrca 19.00 - 20.00 dretje po ba

  Velikokrat v nedeljo razmišljam, da bo ponedeljek res fajn, pa da smo krivični do teh ponedeljkov, pa da se bom zbudila v en čudovit ponedeljek,  pa moram priznati, da se moje sanje vsak ponedeljek hitro razblinijo. Mislim, res, zakaj za vraga so ponedeljki takšna grozota? Ok, razumem mojega velikega mulca, da mu po vikendu uživancije, lenarjenja, igrc, razvajanja, ni do šole in tečne mame ob 8.30 zjutraj. Ampak kako za vraga ni meni? Saj načeloma je enak dan kot vsi ostali. Delo, skrbi, kuhanje, telefon gor in dol, sestanek, itd. Ampak ne!!! Ta ponedeljek mora vedno nekaj naplesti. Saj mi je hudo, da sem krivična do tega dneva, ampak če me prav nervira. Prav želi si, da sem jezna nanj. Pa ne samo mene. Nervira tudi moja otroka, da sta potem še sitna in potem smo vsi 3 sitni in sumim, da je ponedeljek znerviral tudi poštarja, ki se je danes v dežju pripeljal in odložil naše pakete, naročene marca. Kako mora šele on biti jezen na ta dan!  Mislim in še nekaj. Kdo za vraga si je izmisli

Nedelja kot nedelja. Takšna kot sem vajena. Malo dalje se spi, ostaneš v pižami, spiješ kavico, poješ pozen zajtrk, preoblečeš postelje, zaliješ rože.  Del dneva je bil posvečen tudi službi, mojim učencem. Posnetke, ki mi jih pošiljajo, zmeraj rada pogledam. Kako ponosno pokažejo svoj športni poligon, kako so nasmejani. Kako dajo del sebe v te izzive. Vsak po svoje, a vendarle se držijo dogovorjenega. Včasih pregledam posnetek večkrat.  Ali pa posnetki, kjer mi pripovedujejo knjige za bralno značko. Res si vzamem čas in poslušam pravljico. Pa čeprav jo poznam. Ampak vsak otrok vloži ogromno dela v to, da jo pripoveduje tako kot treba, grdo bi bilo, da ne bi poslušala. Presenečajo me ti moji učenci. Tudi pri drugem delu. Tu se zdaj pozna, kako v šoli včasih hitimo, kako je morda nek otrok obremenjen s časovnimi okvirji, ki jih sedaj nima. Zdaj ima čas, zdaj lahko dela, ko se mu zazdi, ko ima voljo.  Kljub temu, da resnično ne morem napisati samo: Dobro si opravil ali pravilno opravljena

Če se prav spomnim, sem včeraj prvič od takrat, ko sem začela pisati dnevnik, kasneje blog, izpustila pisanje. Glede na to, da se je večerja pri sosedih podaljšala skoraj do zajtrka, dvomim, da bi mi uspelo napisati kaj berljivega. Glede na to, da se vse vrti okoli ukrepov, moram poudariti, da smo ji upoštevali, bili smo doma! Hiša identična, malo se je edino za par ur pohištvo spremenilo.  Včeraj sem želela pisati o tem, kako zdaj izgledajo stanovanja učiteljic. Pa bom danes. Na kratko. Po moje.  KOTIČEK  Vsaka učiteljica ima doma svoj kotiček, v katerem ustvarja. Zdaj je to nujno potrebno.  Jaz in moji domači imamo zdaj srečo, da imam dejansko prostor namenjen temu, 2 leti nazaj bi ta kotiček prevzel del dnevne sobe in razširil svoje lovke povsod, kjer je prostor vsaj za A4 list, ali pa škarje, ali pa tisti lepi svinčnik s samorogom, ali pa tisti lepi mavrični lepilni trak. In bognedaj, da to izgine s tistega koščka, ki je bil namenjen točno tej stvari. Prijazna učiteljica, ki je še

Tragikomedija še traja, čeprav bi po današnjih sprejetih ukrepih komedijo lahko izpustili. Ura je natančno10 minut čez polnoč in jaz sem zaključila z delom. Moram priznati, da sem si danes čez dan, razen par odgovorom učencem, privoščila malo odklopa. Nič kaj posebnega pri 2 mulcih, ampak kavica s sosedo in kasneje še s sodelavko je pa koristila. Seveda na varni razdalji in celo z razkuževanjem rok. Koristilo je za nov zagon, za naslednjih 14 dni. Pravijo, da se bomo še vsaj 14 dni šolali na daljavo. Če sem iskrena, ne vem ali tisti, ki odločajo vedo, kaj je 14 dni. Ker če me spomin ne vara, so nas marca tudi za 14 dni zaprli, doma pa smo bili 8 tednov. Zdaj pa ne vem, ali ti ljudje, ki odločajo o tem niso v šoli poslušali, ali pa so pri urah, ko se učijo o času manjkali.  Kakorkoli, glede na to, da sem zdaj zmatrana do nezavesti, hkrati pa vesela, da sem zaključila, kar sem si za danes zadala, ne bom negativna. Čaka me ena čudovita noč, še bolj čudovito je to, da gre mož jutri kasneje

U, madonca, včerajšnji blog si je prebralo 1113 ljudi. Ajde, 10 manj, ker 10x sem ga menda jaz, če sem iskrena. To bom težko presegla, ker sem včeraj le delila zapis v eni zmed učiteljskih skupin, ampak ok. Bralo se je. in Bralo se še bo. Če bom le pisala.  Včeraj sem pisala o ta velikem mulcu, o tistem zlatem otroku, ki folga šolo na daljavo brez problema. O tistem zlatem otroku, ki se popolnoma nič ne upira in vse naredi še preden jaz prav zajamem jutranjo sapico. Boš ja. Ne vem kam bi uvrstila ta zapis. Pod ljudsko ali pod umetno pripoved. Kajti, načeloma je umetna, ker sem avtor jaz, ali pa načeloma moj sin, ampak dejstvo pa je, da v ljudski pravljici nastopajo zlobni liki (beri mama), da dobro premaga zlo, da je konec srečen. In vsak dan se konča srečno. Vsi nekako zadovoljni, da nam je uspelo pregurati še en dan.  Ne vem edino, kaj si mali mulc misli. Pove ne kaj dosti. Včasih se mi zdi, da se ogromno presekiram, ker pri svoji 3 letih še ne govori, ampak po vseh teh urah bojev in

  Ura je takšna, da bo kmalu polnoč. Sem že skoraj pobegnila v posteljo, ko sem se spomnila, da bo treba še dnevnik napisat. Danes sem že ob 10. uri dopoldan vedela, o čem bom pisala. V glavi sem si sestavljala besede, vmes sem že sedla za računalnik, da bi začela, pa sem se spomnila, da moram še to in ono, tak da ja. Zdaj sem tu. Danes sem se odločila, da ne bom pisala kot učiteljica, ampak kot mama. Zakaj? Učitelji smo res neprestano na tapeti, nas vlačijo po zobeh, vsega smo krivi, pa če ima veze s šolo ali samo z neokusnim kosilom v šoli.  No, ampak danes sem kot pisateljica tega bloga samo mama. Otrok vstane iz postelje, niti približno ne razmišlja o tem, kaj ga danes čaka v spletni učilnici, kaj šele da bi pomislil na to, da si zorganizira čas. (Pustimo zdaj ob strani dejstvo, da je kar hitro, ko odpre oči, prisiljen skupaj z mamo učiteljico splanirat urnik) Torej, po približno 10 urah spanja, otrok zeha na kavču, s telefonom v roki, čaka na zajtrk. Ker ve, da je doma, ga ura sev

  Prvi dan je za nami. Prvi dan jesenskega šolanja na daljavo. V vseh nas je bil prejšnji teden bes, žalost, vprašanja o tem ali je to potrebno, zakaj ja in zakaj ne. Vsi mi smo se bali.  Mi, starši smo se obremenjevali s tem kam dati otroke, ko bomo v službi, kako bodo zmogli, kako bodo zmogle babice, bomo znali. Tisoč vprašanj na katere ni odgovora. Vsaj takega ne, ki bi nas pomirilo.  Učitelji smo se trudili na vse pretege potolažiti starše, učence in nenazadnje sami sebe, da bo vse kot mora biti. Da bomo zmogli. Stiskali smo zobe, se trudili spregledati in preslišati vse očitke, ki padajo na nas. Enim je to uspevalo, spet drugi smo ob vsakem takem očitku prizadeti. Zakaj? Ker  v svoje delo vlagamo svoj maksimum. Ker za to, da bo vse potekalo kar se da normalno, kar se da podobno šolskemu pouku, zanemarjamo svoje bližnje. Svoje otroke, partnerje (kapo dol, da zdržijo).   Če samo pogledam današnji dan. Sestankujem od jutra, pripravljam mapice za učence, se pripravljam na sestanek s s

 So to res počitnice? Je to res dopust? Načeloma sem med jesenskimi počitnicami vedno doma, bolj kot ne se vrtijo okoli buč, Hallowena, mojega rd. To je to. In zato vsaj kar se tega tiče, ni bilo kaj dosti drugače. Praznovanje je sicer odpadlo, ampak ok. To ni ravno zdaj konec sveta. Letos sem sicer imela prvič v planu da gremo v kakšne Toplice, a ideja je že septembra splavala po vodi. Oziroma sem jo prestavila kar na september. Ni pomembno.  Dejstvo je, da kljub vsemu so otroci prikrajšani za neke normalne počitnice. Nenazadnje še k babicam prav ne smejo. Ali pa na kakšen Hallowen party. Ja, tudi to vem, da ni konec sveta. In vem tudi, da si vsak po svoje prilagodi, da mu je ok. Morda s kršenjem nekih zapovedi, morda s kakšnim novim hobijem, morda pa je kdo zdaj vseeno našel tisti mir v okolju svojega doma in svojih ožjih članov.  Dopust. Naj bi bil prejšnji teden. 5 dni. Tisti, ki smo učitelji in tisti, ki z učitelji živijo ali jih res dobro poznajo, vedo, da še zdaleč nismo imeli d