KJE ŽIVIMO UČITELJICE


Če se prav spomnim, sem včeraj prvič od takrat, ko sem začela pisati dnevnik, kasneje blog, izpustila pisanje. Glede na to, da se je večerja pri sosedih podaljšala skoraj do zajtrka, dvomim, da bi mi uspelo napisati kaj berljivega. Glede na to, da se vse vrti okoli ukrepov, moram poudariti, da smo ji upoštevali, bili smo doma! Hiša identična, malo se je edino za par ur pohištvo spremenilo. 

Včeraj sem želela pisati o tem, kako zdaj izgledajo stanovanja učiteljic. Pa bom danes. Na kratko. Po moje. 

KOTIČEK 
Vsaka učiteljica ima doma svoj kotiček, v katerem ustvarja. Zdaj je to nujno potrebno.  Jaz in moji domači imamo zdaj srečo, da imam dejansko prostor namenjen temu, 2 leti nazaj bi ta kotiček prevzel del dnevne sobe in razširil svoje lovke povsod, kjer je prostor vsaj za A4 list, ali pa škarje, ali pa tisti lepi svinčnik s samorogom, ali pa tisti lepi mavrični lepilni trak. In bognedaj, da to izgine s tistega koščka, ki je bil namenjen točno tej stvari. Prijazna učiteljica, ki je še 5 minut nazaj z vso vnemo in prijaznostjo svojim učencem razlagala, kako luštno je, da jih vidi, se spremeni v zmaja, ki piha in maha s svojim repom povsod naokoli. In bognedaj se temu pihanju upirat in slučajno trdit, da pa tega svinčnika ni bilo tam. Pihanje se spremeni v bruhanje ognja. 

KUPI OBLAČIL
Zelo luštno je še, če je kotiček od koder imaš video ure, vsaj navidezno pospravljen, da v video urah ravno ne razkazuješ svojih kupov oblačil, ki mimogrede verjetno komaj čakajo, da bo konec dela na daljavo. Ker zdaj pa res ni časa za likanje, ma kaj likanje, še zlaganje v omare mi dela preglavice. Imam že tako lepo pokupčkana oblačila v pralnici, ki jih je treba samo do omare prenesti. Čisto preprosto, kajne? Bi bilo, če ne vidiš, da je še v omari kaos. 

KAJ OBLEČI
Še ena težava se pojavi pri meni, pa verjetno še pri kateri od kolegic. Ja presneto, bluzic, majčk, srajčk imam ogromno. Za v šolo. Doma se jaz ravno ne bi sprehajala v bluzici. Pa bi človek rekel, ne jamraj, daj trenirko gor. Jaaa, saj bi, samo ne vsak dan enake, pa ne bi ravno miki miške, ali pa wonder woman.  Ok, mene rešujejo majice NK Maribor, sploh fantovski del razreda. Teh imam za vsak dan. Pa še to premalo.

POSPRAVLJENO NAMIZJE
Ja, je zelo pomembno. Zdaj ljudje smo različni. Eni imajo v življenju vse porihtano v mapicah, seveda tudi računalnik, spet drugi, pa iščemo na namizju proste koščke, kamor odlagamo datoteke in slike, pol pa ko nori iščemo. No, zdaj je to bilo treba uredit. Drugače se izgubiš. V vseh pomembnih in nepomembnih jpg, pdf, pptx, formatih. Pa ajde, če si sam, če pa svoj zaslon deliš z učenci, pa ne gre. In danes me je sodelavka razsvetlila, da je na Mac-u to še hujše. Celo delila je z menoj. Res je. Nepregledno. 

KAJ PA OSTALO? 
In ko tako lepo za vse te stvari poskrbiš, imaš 2 uri z učenci, prideš ven iz raja učenosti, zagledaš svojo dnevno sobo, ki je to 2 uri nazaj še bila. Zdaj pa je neka mešanica potresa v knjižnici, kuhinje Masterchef po finalnem izzivu, za piko na i, pa cela garažna hiša, na Europarkova, kar ona v Seirsebergu.  


Dodajam, da je vsakršna podobnost z mojim življenjem, zgolj naključje. 
 

Komentarji

  1. Unknown18. november 2020 ob 05:50

    To mi je pa tako dibro znano...kot da bi pisala jaz...🤣😊😉

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več