Ni še konec
Z dnevnikom sem zaključila. Vsaj tako sem mislila. A usoda je želela, da bo konec drugačen. Bil je tisti usoden torek. Torek, 2.6. ko smo Ludviki obstali. Ko se je zgodilo nekaj, kar nismo pričakovali. Nismo želeli in nismo hoteli. A žal tako pač je. Korona je potrkala na naša vrata, vrata 3.razreda. Tisti dan ni bilo lahko v koži Ludvikov in niti danes ni. Ogromno je strahu, obsojanj, kazanja s prstom, očitkov, pametovanja. Vse to je. A življenje teče dalje. Z vsemi priporočili, ki smo jih pri nas izvajali z veliko mero odgovornosti, do tistega trenutka in jih še naprej. Žalostno je dejstvo, da naši otroci ne smejo na treninge, na ure v glasbeni šoli, itd... Ampak kdo sem, da sodim kajne? Ne, ne bom. Vem pa kaj bom. Poskrbela bom za varnost in poskrbela bom, da se bodo naši otroci te 3 preostale tedne do konca šolskega leta dobro počutili. Da jih ne bo strah. Da bodo tudi starši pomirjeni. Nisem zdravnica, da bi zdravila, lahko preprečujem. Nisem sodnik, da bi sodila. Nisem Bog, da bi