Mala Šomoštra

 Vi, tam zgoraj?! Tisti, ki odločate o naši usodi.  Slišite? Je vam sploh jasno, da so otroci zabedirani v svoj svet? Da otroci potrebujejo družbo??? Da potrebujejo normalno šolo in normalno poučevanje? Da potrebujejo učiteljico, ki jim da povratno informacijo takoj. Takoj! Ne čez 2 dni. In ta povratna informacija je izrečena. Je popravek tega kar so naredili narobe. Je pohvala. Je pogled v oči. Je nasmeh. Je dodatna razlaga. Za vse. Morda tudi za tistega, ki se je zvito skril in kimal, da razume. Za tistega, ki zdaj doma prav tako kima, da razume. In ni nikogar, da bi to preveril. Potrebujejo razlago. Tako... Pravo. Niso vsi učitelji ravno igralci, snemalci, režiserji. Se trudijo. Res se. A to ni to. V mojem razredu se zdaj učimo poštevanko. Veste kolikokrat jo v razredu ponovimo skozi igro? Skozi pesem? Na igrišču? V telovadnici? Tega zdaj ni. Da ne govorim o branju. Otroci zdaj ne berejo. Ali pa vsaj velika večina otrok ne bere. Ali pa berejo po tiho. Starše ne slišijo kakšno branje

Danes je poseben dan. Ne samo za našo državo, ko se spominjamo plebiscita leta 1990, ampak poseben, ker smo zaključili s 7 tedenskim delom na daljavo. Popoldanski Zoom z učenci je bil fantastičen. Tako daleč so ti moji učenci, a hkrati tako blizu. Prav čutila sem našo povezanost. Čutila olajšanje, da so končno počitnice res čisto pred vrati. Nekateri smo jim že danes odprli vrata. In če smo še do lani drug drugemu želeli srečo in zdravje, smo letos dodali: Upamo, da gremo čimprej nazaj v šolo!!!  Nekako tako sem danes povedala svojim učencem in staršem:  Dragi moji, kdo bi si mislil, da bo želja po šoli tako velika kot je danes? Kdo bi si mislil, da bomo pogrešali šolo? A jo! Pogrešamo šolo, pogrešamo normalno učenje. Zato dragi moji, vidimo se kmalu. Srčno upam, da se nisem zlagala, a resnično mi, zdaj pa že tudi meni, to delo na daljavo gre pošteno na živce. Sem ena izmed tistih učiteljic, ki sem se v takem delu našla. Ni mi bilo hudega. Dala sem vse od sebe. Snemala, delala igre, kv

22. 12. 2015, datum, ki mi je spremenil življenje. Dan, ko sem po 18.letih šla na kavo z mojim možem. Ne, ni čakal 18 let, da sem šla z njim na kavo. 18 let je minilo kar sva se nazadnje, še kot najstnika videla, potem naju je življenje ločilo. Šla sva vsak svojo pot, ki se je združila. In ne, ne bom pisala najine ljubezenske zgodbe, pisala bom o zadnji 5 letih.  Kaj vse se lahko zgodi v 5 letih? Ogromno. Mislim, da toliko kot se mi je v zadnjih 5 letih dogajalo, se tako strnjeno več ne bo. In kaj je to bilo: september 2015 - dobim težko pričakovano službo v šoli, postanem Ludvik december 2015 - izdaja ledvic, bolnišnica, razmišljanje in en konkreten klik v glavi december 2015 - usodna, prej opisana kava avgust 2016 - spet se preselim v moj Maribor september 2016 - prvi sin gre v 1. razred januar 2017 - test pokaže nosečnost september 2017 - rodi se naš Jan (porod kot v filmu) september 2018 - se poročim  november 2018 - izgubim dedija februar 2019 - prvič postanem razredničarka (5.raz

Danes je moj dan. Res je. In glej ga zlomka, ponedeljek!!! Saj ne morem verjeti. 3 dni nisem pisala bloga, ker preprosto nisem bila sposobna. Ni bilo časa. Vikend je bil vse prej kot vikendaški. Prej bi lahko rekla garaški. A se je izplačalo. Danes ponosno strmim v 2 projekta, ki sta dokaz, da zmorem, kar si zadam. Dokaz, da imam super kolektiv. Dokaz, da sem se v zadnjem letu naučila, uf...ogromno!!! Nastala je 50 minutna proslava z nadobudnimi, razigranimi, talentiranimi, srčnimi učenci, ki so prispevali svoje točke. Nastala je proslava z veznim tekstom, z znanimi osebnostmi, z oglasi, z govorom ravnateljice, s plesom, petjem, poučnimi vsebinami. Vse imamo! In ja. Skupaj imamo to. Skupaj nam je uspelo. Poleg proslave je nastalo voščilo, v katerem so sodelovali vsi učitelji! Vsi!!! Če sem upala na 30 njih, sem dobila 60 oseb. Bravo!!! Bravo Ludviki!!!  Pa dobro, ni danes blog namenjen samohvalam in samospevom, ker to nisem jaz. Namenjen pa je temu, da povem, da sem se danes po 2 mesec

Današnji dan je bil poseben. Spet eden tistih, ko sem si vzela OFF. Pa ne ravno v dobesednem smislu in daleč od tega, kar bi v normalnih časih to pomenilo, ampak dan, ko sem delala malo manj za službo in malo več zase. Zavedam se, da bo zaradi tega četrtka, trpel verjetno cel vikend, ampak je vredno.  Cel dan sem bila nekako v pričakovanju večera, ko je sledilo božično fotografiranje. Letos prvič doma, sami. Improvizacija. In pazi to, kakšna. Naredili smo pravo sceno. Našo dnevno smo spremenili v foto kotiček. Veliko kartonsko škatlo smo oblepili z enakimi tapetami kot jih imamo na stenah, da bo le vse kot treba.  Tem fotkanjem vedno dajem velik pomen, na splošno so slike in fotoaparat del mojega življenja. Veliko mi pomeni, da imamo slike, albume, fotoknjige. Zaradi tega velikega pomena, je pa samo fotografiranje velik stres. Vedno je nekaj, kar me moti. V večini so to moji zobje, špeh ali bedre. Presneto, tam od 100 slik, 3 pa že uspejo. Jaz ne vem kaj je tem fotoaparatom, ampak misl

Zadnje tedne se velikokrat govori o tem, kako trpijo učenci, otroci, kako učitelji delamo ali ne delamo. Nisem pa zasledila, da bi se govorilo o starših. Vsekakor starši govorijo sami zase, veliko se jih pritožuje, veliko njih se jezi, veliko njih se ne strinja z načinom šolanja. Tudi sama sem starš, a tokrat ne bom pisala z vidika mene kot starša, ampak vidika učiteljice, z vidika človeka.  Po današnji pogovorni uri s starši, sem se zamislila. Res. Globoka zamislila. Mimogrede, tudi pogovorna ura na daljavo ni to kar je v šoli. Pogovorna ura na daljavo je obrnjena. Informacije dajejo starši učitelju in ne obratno. Moram reči, da sem se kljub zavedanju, da delam dobro, malo bala. Ampak kaj kmalu ugotovila, da ni razloga za to. Preidimo k bistvu.  Dragi starši, resnično si zaslužite pokal za vse kar počnete doma s svojim otrokom. Ja, otroci so vaši, res je. Ampak priti domov, po 8, 9 urah dela, utrujeni, morda lačni in prevzeti vajeti šole, ni lahko. Vsi starši s katerimi sem se danes p

Slišim in berem, kako srečne smo učiteljice, ker smo lahko doma s svojimi mulci in jim pomagamo pri snovi ter jim tudi pedagoško razložimo, če česa ne razumejo. In kako srečno so naši mulci, ker imajo doma mame/očete, ki jim lahko vse pomagajo in ah in sploh, nam je vsem fajn.  Boš ja.  Ok, najprej naj povem, da se sicer z zgornjim strinjam vsaj na nek način. Dejstvo je, da kot učiteljica lahko svojemu 5.šolcu res pomagam ali ga vsaj vodim v neko pravo smer. Res je. Pri tej piki, pa se zadeva zaključi. Kajti, ne vem ali so otroci učiteljev in učiteljic alergični na šolo ali kaj, ampak pri vseh otrocih tega sveta, je moje veliko dete zadnje, ki bi me poslušalo, upoštevalo. O, ja, saj me posluša. Ko se že 15. zderem in skoraj izgubim ves ta moj čudovit glas. In, o ja, saj me upošteva. In kar je najhujše, ko po 3 urah ves pameten pride iz sobe in pove, da je naredil tako in tako. Ja, dragi sin, točno tako kot sem ti cvilila 3 ure nazaj. Bravo, si le ugotovil. In to s pomočjo vseh možnih i

Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska

Od nekdaj imam rada glasbo. Nikoli sicer na tisti način, da bi ravno igrala kakšen instrument, razen na faksu, ko sem trpela ob klavirju. Glasbo povezujem s petjem in plesom. Kot otrok sem pela v zboru, tako šolskem kot cerkvenem, zdaj pojem v avtu, pod tušem in v učiteljskem, Ludvikovem zborčku. Ples, ples je pa prav tako del mojega življenja. Dobro, zdaj v avtu ravno ne plešem, pa še to če dobro pomislim kdaj zamuvam za volanom. Od latinsko - ameriških, tam nekje pri 8ih letih do country plesa. Ta zadnji, country, ima v mojem srcu res posebno mesto. Plesali smo vsi. moja malenkost, moj mož in večji sin. Tamali pa nazadnje na country festivalu v trebuhu. Potem smo zaključili. Zdaj plešejo moji učenci.  Moj blog danes je torej namenjen glasbi. Takšni in drugačni. Če sem par tednov nazaj objavila urnik učiteljice, pa bom danes en nedeljski dan učiteljice. Tokrat ne bo ravno splošno vezan na vse učiteljice, ker verjamem, da se naši cilji in ideje razlikujejo, ampak bo res moj. Morda se p

Danes se piše zgodba, ki se je začela pred 60 leti. Niti približno me takrat še ni bilo. V bistvu ni bilo takrat niti moje mame in očeta. Danes praznuje moj, naš NK Maribor.  Dragi moji bralci, vem, da sem pisala že o tej moji zgodbi povezani z Mariborom in zavedam se, da nekateri od vas z muko berete o Mariboru, o nogometu. A to je del mene. Mala šomoštra je učiteljica, katere del srca bije za Maribor. Tako za Maribor kot za NK Maribor. Danes bo verjetno malo težje berljiv, a moram. Čutim, da moram. In Maribor si to zasluži.  Toto naše mesto je tak. Al ga maš rad al pa ti gre na pajtl. Jaz ga mam rada. Čuj, ni lepšega, ko španciraš po centri, tam pri Florjanu spiješ en kafe al pa pir, pa greš pol tam dalje proti Ljudskemu vrti. Saj če kdo ne ve, da je tekma, si tak misli, da smo blesavi, ko sreji poletja hodimo v šale zaviti. Vijolčne šale.  Priješ tja. Ljudski vrt. Kocine grejo v luft, ko čujem muziko. Ko se prijem blizu tribune. Tam vijim folk, fsi zbrani. Fsi nasmejani. Tam smo fsi

Ko se zadnje dni gledam v ogledalo, hitro odmaknem oči. Neurejena frizura, enkrat mastna, drugič skuštrana, enkrat prekratka, spet drugič predolga. Kliče po frizerju. Da ne govorim o obrazu, koži na obrazu, če sem še bolj natančna o mozoljih. Pa dobro, kje ste se vzeli po 37. letih? Ok, če sem iskrena, vem od kje so. Veste, tista stvar v kuhinji, ko odpreš in ima lučko. In je noter hrana in pijača. No, tam se skrivajo mozolji. Natančneje na 2. polici vrat hladilnika. In ne, ne. Niso kar tako tam. Lepo so zaviti v vijoličnem ovitku. Pa še ime imajo. Milka. Tam se skrivajo in vedno, ko odprem hladilnik, kričijo po pozornosti. Ja, pol pač vzamem, kocko, rebrco...in veselo se naselijo na moj obraz in še kam drugam. Ampak na srečo tisto kam drugam, ne vidim v ogledalu, razen tistem v predsobi, ki pa se mu spretno izogibam.  Da razčistimo, preden nadaljujem. Čokolada je pri nas v hladilniku. Mož pravi, če bi to vedel, bi kupil večji hladilnik, ker imam baje veliko stvari v hladilniku, ki tja

Moji učenci so v sklopu slovenščine in v povezavi s prihajajočimi prazniki, ta teden pisali pismo Božičku. Danes sem ta pisma brala. Vau, tako srčnih, iskrenih in igrivih pisem nisem brala že dolgo. Kaj se slepim? Če prav pomislim, sploh ne vem če sem kdaj brala pisma namenjena Božičku. Sem mar postala Božičkov škrat?  Božiček, prosim, ne bodi jezen, da sem prebrala pisma učencev 3. c razreda. Vem, da to ni moje delo, ampak veš, zdaj nekako je. Delo na daljavo je pač takšno in učenci mi pošiljajo slike svoji izdelkov, slike DZ, kakšne videe. In če je za nalogo napisati pismo, potem so ga pač poslali meni. Ampak dragi Božiček, vsi so obljubili, da bodo pismo poslali ali ti ga nastavili na okensko polico, zraven pa kekse in mleko. Nekateri pozdravljajo Rudolfa in upajo, da je zdrav. Res so pridni.  No, dragi Božiček, vem, da je moje otroštvo že zdavnaj mimo, ampak glede na to, da sem v 3.razredu, bi ti tudi jaz lahko kaj napisala. Veš, tudi jaz imam želje. Vem, da so nekatere takšne, da

Ura je pol 10, jaz pa komaj gledam. Današnji dan je bil res naporen. Polno vsega, pa če pogledam nazaj, nič kaj zelo produktivnega. Bi rekla, da je krivo celodnevno sneženje. Resnično nimam niti ideje kaj napisati, kako pritegniti moje bralce, zato je brez veze, da zdaj nekaj okolišim in se delam, da pišem. Brez zamere, dragi moji bralci. In vsi tisti, ki so vam moji blogi predolgi in jih zato ne berete. Danes je vaš dan. Problem je samo, da je današnji tako beden, da ga še jaz ne bom več prebrala. 

Velikokrat v tem delu na daljavo iščem pozitivne rezultate takšnega dela in eden izmed njih je zagotovo računalniška opismenjenost. Ne samo otrok in staršev, ampak tudi velike večine učiteljev. Nobeno izobraževanje in nobene delavnice nam niso dale toliko znanja kot ga nam je dala Korona. Vrženi smo bili v to, se učili in se še učimo. Pred 9  meseci sem bila vsa ponosna, da sem naredila navaden PPT, da sem naredila križanko v Wordu, da sem poslikala razstavo in računalničarju poslala slike, da jih je dal na spletno stran. Danes, danes je to nula. In me je sram. A hkrati sem ponosna koliko znam in kaj vse si upam. In kaj zna moj 10letnik. Ni ga izbirnega predmeta, ki bi ga to naučil v tako kratkem času.  Malo za hec in malo za res ponujam danes nove besede oziroma bolje rečeno vedno bolj pogosto rabljene besede v mojem besedišču: Če HIPERPOVEZAVA je prava  v DRIVU nič ne zafrkava, če ne pa stisni PRENOS,  pa ANIMACIJA bo problemu kos. SCREENSHOT malo obreži, BITMOJu BACKGROUND odvzemi i

O tem, kaj delamo učiteljice v tem času, že ptički čivkajo. Poleg vsega dela, ki ga opravljamo učiteljice sedaj, se je pri nas doma zadnje tedne razvila še ena dejavnost. Zanimiva 100/uro.  Za njo je poskrbel najmlajši član našega gospodinjstva v sodelovanju z mačko.  Torej, gre nekako takole. Ko se z velikim mulcem spraviva k pouku, vsak v svojo sobo, sploh takrat, ko imava ure istočasno, je tamali sam svoj gospodar. Prav dobro mu gre. Nič ni padcev, načeloma še je vse celo, z njim in mačko vred, vse je na svojem mestu.  Razen...njegove sobe. Njegova soba se namreč v roku 40 minut izseli na vse kotičke in kraje naše hiše. In to zelo na tiho. Brez kakršnegakoli zvoka. Kot bi želela pobegniti v drugo občino.  Po 40 minutah, ko izstopim iz pisarne, imam občutek, da sem prišla v tovarno igrač, kjer je delovodja zelo slab ali pa ima dopust. Ljudje božji, na tleh vidim igrače, za katere sploh ne vem, da jih moj mulc ima. Na tleh vidim toliko lego kock, da se vprašam, če smo oropali Legoland

Veste oni rek: Sanja svinja o koruzi?   Še v sanjah mi ni dano, da bi zapela s Plestenjakom na odru. Mogoče zato, ker sem z njim že zapela, ne sicer na odru, ampak še bolje. V dnevni sobi, tako da jaz sem del sanj doživela.  Ampak presneto, kaj sem komu naredila, da vsako noč sanjam šolo? No, saj če je vsaj pol dneva namenjenega šoli, moji ali otrokovi, potem nekako drugega ni za pričakovati.  Toda današnje sanje so bile pa res mora. Saj začelo se je lepo. Z mojimi učenci sem šla na izlet. Z avtobusom, brez mask, sendviči na avtobusu (to kar pogrešam iz naših časov), petje, razigranost. Tako na prvo žogo. Sanje kot v pravljici. Peljali smo se na izlet v Ljubljano. Če pustim ob strani nogometno rivalstvo med mojim Mariborom in Ljubljano, je Ljubljana res krasno mesto. Mene sicer redko zanese tja. Večinoma so obiski Ljubljane povezani s kakšnim zdravniškim opravkom ali kakšnim koncertom, tako da na žalost naše glavno mesto slabo poznam. Verjetno mi sanje želijo povedati, da bo treba kaj

 Danes bo verjetno kakšna slovnična napaka več, ker pišem s telefonom. Danes malo po polnoči, sem prišla na idejo kako z mojimi 3.šolci narediti en fajn zaključek leta. Ne glede na to ali bomo doma ali v šoli, ta zadnji dan mora biti. 24.12. je zmeraj namenjen enemu miksu božičnih praznikov in dneva samostojnosti in enotnosti.  No, in ko kaj tako razmišljam o ideji in o tem, da bom skušala šolo čez vikend odklopiti,  sladko zaspim. Spim ne vem koliko časa in kar naenkrat se znajdem v učilnici. Kot učenka a z zavedanjem, da sem pa ja učiteljica in to ne na tej šoli. Na drugi šoli bi morala biti. Otroke bi morala jaz učiti. Vztrajam pri tem, da bi poklicala šefico oziroma ravnateljico, da ji povem, da pridem, da nisem jaz zdaj na tej šoli. Neeee, jaz sem Ludvik. Nisem Prešeren. A učiteljica v razredu ne pusti klica. Nasprotno. Še dere se name, da telefoni so prepovedani in kje imam šolske potrebščine. Ja, v šoli, presneto. Na svoji mizi in v svoji omarici. Jočem. Kričim. Očitno je bila t

December. Mesec, ki me veže na ogromno spominov. Lepih in manj lepih. V decembru sem diplomirala. V decembru sem izgubila dedeja (dedka). V decembru sem bila v bolnici, s solzami v očeh, a s spoznanjem, da je dobrota sirota. V decembru sem po 18 letih ponovno spoznala svojega moža.  December, mesec, ki ga načeloma ne maram. Vem, morda bo kdo rekel, da sem čudna. A preprosto nimam rada vse te evforije in narisanih, narejenih nasmehov. Vzgojena sem bila v ločeni družini. Nikoli mi ni nič manjkalo, a vedno so prazniki povzročali nasprotno od tega kar naj bi.  Pa ne bom negativna. Ne, ne bom!  Kljub vsemu, pa december dobi nek pomen, ko si enkrat starš in ko si učitelj. Ko vidiš obraze otrok, ko izdelujejo voščilnice. Ko okrasijo stanovanje / razred. Ko na bazarju prodajo svoje izdelke. Nima veze, če jih kupijo njihovi starši, občutek zadovoljstva jim sije v očeh. In tisti zadnji dan pred novoletnimi počitnicami. Poseben. Z učenci sem lani naredila srečelov. Izmenjali smo darila. Tudi jaz

Ko sem  začela marca pisati blog, sem se odločila, da ne bo temeljil na slabih, negativnih zgodbah. A dejstvo je, da se jih je v teh časih težko ogniti.  Ne, nisem jezna, ker v ponedeljek ne gremo v šolo. Sem se na to, že pripravila. Poleg tega, vem kakšno je stanje v domovih in bolnicah in vem, kaj bi vrnitev v šole pomenila. Ne, nisem ena tistih, ki bi delala paniko, vsekakor pa razmišljam, ampak res samo s stališča ukrepov, da bi vrnitev 1.triade v šole pomenila samo to, da se ostali ne bi vrnili niti  4. januarja. Pa da še enkrat poudarim. Nima to veze niti toliko z zdravjem kot z vsemi nesmiselnimi ali manj smiselnimi ukrepi.  Pa boste rekli, zakaj za vraga pa ti piha iz ušes? Zato, ker mi ni jasno zakaj v tej naši ljubi Sloveniji vse izvemo zadnji trenutek. In zakaj za vraga popoldan? Pa dobro no, kaj spite do 12.ure al kaj? Jaz sem res taki mali polhec, ki rada zjutraj dlje spim, če mi to le omogoča moški del družine, ampak presneto, če moram odločati o pomembnih zadevah, pa se

Sneg. Moram priznati, da v snegu nikoli nisem videla nekega navdušenja. Nisem smučarka, nisem niti smučarska skakalka. Kaj bi naj bilo veselega v kepanju, tudi ne vem. Edina povezava, ki jo čutim s snegom je topla koca s še bolj toplim čajem. A kljub temu, da ravno nisem ljubiteljica zime, se prvega snega razveselim kot mali otrok. Kot moj veliki mulc, ki je danes komaj čakal, da se gre sankat, kljub temu, sem rekla, da je snega absolutno premalo, a je vseeno šel in seveda so plastične "sanke" počile na 2cm snega. Tamalemu mulcu itak ni bilo nič jasno, ko sem ga oblačila v kombinezon, ki mu je komajda prav, a glede na ukrepe v naši državi, mu bo moral še biti prav, vsaj dokler ne grem spet v tujino (beri Avstrijo), da kupim večjega.  Ta prvi sneg ima vedno nek poseben čar. Snežinke, ki jih loviš, na konico jezika; zasneženo dvorišče, ulica. Sosedje, ki nekako pridejo iz svojih toplih zavetij, ven, na sneg, v raznoraznih pisanih kapah, razigrani...kot nekoč, ko smo bili otroci

V razredu sem lahko igralka. Največkrat se poslužujem komedijantskih vlog. Ker sem po duši veseljak in ker mi to leži. Nenazadnje, če je moj cilj pritegniti otroke, je smeh zagotovo ena izmed boljših strategij. Če se le ne razživijo preveč. Takrat komedija zlahka postane drama. Ali pa opera. O, ja. Glasna znam biti. Ne vem, če sem kdaj v življenju bila tiho.  Ni to moj stil. Kakorkoli, zdaj, v teh Korona časih, ko delamo od doma, trpi moja igralska kariera. Ne morem zaigrati nevedne, zmotljive učiteljice. Ne morem se igrati pantomime. Ne morem se skrivati.  Ops, ja. To pa lahko!!! Že od marca spremljam razno razne ideje kolegic in kolegov po Sloveniji in tu pa tam kakšno tudi uporabim. Ena od teh je skrivanje. Ne kakršnokoli skrivanje. Zoom skrivanje. Po tistem, ko se je moj veliki mulc med uro družbe nekaj metal po sobi, pa mi ni šlo skupaj s Predalpskim svetom, sem ga po uri vprašala, kaj so imeli. Razložil mi je zadevo, ki sem jo le pol ure po njegovem metanju, uporabila tudi z moji