Služba v sosednji sobi


Slišim in berem, kako srečne smo učiteljice, ker smo lahko doma s svojimi mulci in jim pomagamo pri snovi ter jim tudi pedagoško razložimo, če česa ne razumejo. In kako srečno so naši mulci, ker imajo doma mame/očete, ki jim lahko vse pomagajo in ah in sploh, nam je vsem fajn. 
Boš ja. 
Ok, najprej naj povem, da se sicer z zgornjim strinjam vsaj na nek način. Dejstvo je, da kot učiteljica lahko svojemu 5.šolcu res pomagam ali ga vsaj vodim v neko pravo smer. Res je. Pri tej piki, pa se zadeva zaključi. Kajti, ne vem ali so otroci učiteljev in učiteljic alergični na šolo ali kaj, ampak pri vseh otrocih tega sveta, je moje veliko dete zadnje, ki bi me poslušalo, upoštevalo. O, ja, saj me posluša. Ko se že 15. zderem in skoraj izgubim ves ta moj čudovit glas. In, o ja, saj me upošteva. In kar je najhujše, ko po 3 urah ves pameten pride iz sobe in pove, da je naredil tako in tako. Ja, dragi sin, točno tako kot sem ti cvilila 3 ure nazaj. Bravo, si le ugotovil. In to s pomočjo vseh možnih iskalnih besed v Googlu. 
Ok, razčistimo. Otrok se sam uči in prav je tako, če je tega sposoben. In moj otrok, ne glede na to, da sem učiteljica dela napake. In neeee, niti slučajno mu jih ne popravljam. Včasih ga opozorim, predvsem, če je snov nova, neznana. Če pa ta moj dragi sin že 135628. besedo približno napiše z J. pol pa naj ostane. Saj ne vem od kje mu to? 
Pa če se zdaj še malo ustavim pri učiteljicah mamah. Nekatere finte učiteljic poznamo in točno vemo, kaj bi rada dosegla neka učiteljica z nalogo. Pa presneto, če pomagam v šoli ne vem koliko učencem, a svojemu otroku pa ne bom? Ampak, zdaj v tem času, ko delamo od doma, je zelo malo časa za naše otroke. Smo doma, a nismo z njimi. Kolikokrat mi reče, mami pridi malo. Pa se zaderem iz pisarne: Pa dobro, kaj ti ne razumeš, da sem v službi???Žalostno, ampak resnično. In vem, otroku ni jasno, čeprav bo skoraj 11, da kako za vraga sem v službi, če sem v sosednji sobi v razvlečeni trenirki. In ko oddelam svojih prvih 6 ur dneva, takrat je čas za kosilo, potem za pospravljanje in bože nedaj, da potem preverim kaj ima še za narediti in vidim, da je vse na horuk. Presneto no!!!! Kaj si delal dopoldan? 
Ok, vem. Bratca si čuval. Pa Zoom ure si imel. Vem.  
No, zvečer je pa čas za 2.del moje službe. Za naslednje 4, včasih 5 ur. In tako se vrtijo dnevi in mnogo prekratke noči, ko sem jaz doma in za to dobim plačo. Bravo! Res nam je lepo. 

Pa da zdaj spet ne bo kje kakšnega samovžiga. Resnično sem lahko kljub vsemu hvaležna, da imam možnost biti doma, delati od doma. Srečna, da službo še imam. Srečna, da furamo dokaj normalno življenje vsi skupaj. Srečna, da sta otroka, kljub zdaj že zelo majhni motivaciji za delo, še vedno zelo pridna. Srečna, da v vsej tej situaciji imam v kolektivu team, s katerim dobro in uspešno vodimo delo od doma. 
Marsikdo tega nima. Zato moj blog danes ni jamranje. Je le odraz enega 15.12., ko pač ni šlo vse po planu in se je malo sfižilo. Tako daleč, da sem se utapljala v svojih mislih. Utapljala, a končno zadihala, zajela zrak in preživela miren večer. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več