Šolska proslava


Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne. 
Šolska proslava je pa tudi dogodek, ki učiteljem, pri nas sta to 2, organizatorjem povzroča sive lase. Noben učitelj, roko na srce, ni ravno sam rad organizator proslave. A-A. Ne. To je vse tisto, kar zgoraj opisujem na kubik. To ni ena točka, to je 15 točk. To je usklajevaje z mentorji, z učenci, z računalničarjem, nenazadnje s hišnikom, čistilkami. Proslava je konec koncev plod cele šole. Celega sistema. In zdaj si tam. Organizator. Priznam, da v tej vlogi še nisem bila, zato bom verjetno kaj mimo kiksnila. Torej, si tam. Bo delovala tehnologija? Bo dovolj prostora za vse? Imamo vse, ki vodijo program? Ne? Zakaj ne? Kako da ne? Kako lahko ravno zdaj zboli? AAAA. OK, bomo rešili. Dobro. Tista punca poleg tega da vodi program, še pleše. Kaj z mikrofonom. Kdo ga bo vzel? Kam ga bo dala? Ej, ti pikica mala iz prvega razreda. Veš to je gumb za vklop. Bo šlo? Ne govori preblizu mikrofona. Pa kljub temu dovolj glasno. Ampak ne deri se. Ko poveš svoje, gre dol z odra na desni. Čakaj, čakaj, jooooj, nisem ji povedala, kje je desna. Saj tega ne ve. Groza. Pa katera desna? S te strani ali one? O joj, to bo polomija. Dobro, ne bo. Vse bo ok. Dihaj. Imamo himno? Imamo. Jaz res upam, da so vsi razredniki povedali, da se himni ne ploska. Ne, ker to res ne bo primerno. Ok, ravnateljica. Govor. Na začetek? Na konec? Kaj bi rada otroke prva nagovorila? Al jo dam na konec? Pa če jo dam na konec, pa to malo butasto izpade. Takrat so vsi naveličani. Kaj zdaj? Joj, zvonec je izklopljen? Aleluja, če to preživim. 

Še vse moje kolegice in kolegi so. In vedno je pravljično. 
Letos je proslava moja. Na daljavo. Ne za celotno šolo, ampak za 1.triado. Lažje mi je. Res. Vse točke bom videla že prej. Sodelavke mi nekako lažje pomagajo. Čeprav so v gužvi. 
Edino kar lahko zataji je tehnika. Povezava. Internet. Vse ostalo bo. Zaupam učencem, kolegicam. Zaupam sebi. Zaupam ljudem, ki so se odzvali. 
A vseeno bo tisti krč, tisti strah. Bo vse ok? Bi lahko bilo bolje? 
Ja, nič. Bo treba počakati do 24.12. Takrat bo jasno vse. 



 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več