Vsakoletna tradicija - fotkanje


Današnji dan je bil poseben. Spet eden tistih, ko sem si vzela OFF. Pa ne ravno v dobesednem smislu in daleč od tega, kar bi v normalnih časih to pomenilo, ampak dan, ko sem delala malo manj za službo in malo več zase. Zavedam se, da bo zaradi tega četrtka, trpel verjetno cel vikend, ampak je vredno. 
Cel dan sem bila nekako v pričakovanju večera, ko je sledilo božično fotografiranje. Letos prvič doma, sami. Improvizacija. In pazi to, kakšna. Naredili smo pravo sceno. Našo dnevno smo spremenili v foto kotiček. Veliko kartonsko škatlo smo oblepili z enakimi tapetami kot jih imamo na stenah, da bo le vse kot treba. 
Tem fotkanjem vedno dajem velik pomen, na splošno so slike in fotoaparat del mojega življenja. Veliko mi pomeni, da imamo slike, albume, fotoknjige. Zaradi tega velikega pomena, je pa samo fotografiranje velik stres. Vedno je nekaj, kar me moti. V večini so to moji zobje, špeh ali bedre. Presneto, tam od 100 slik, 3 pa že uspejo. Jaz ne vem kaj je tem fotoaparatom, ampak mislim, da imajo napako. Ker naravno sem kar ok, pol pa slike vidim, pa ni čisto tak. 
Danes začuda je uspešnih slik več, pa najmlajši gospod je tudi sodeloval, kar je prvič, odkar je z nami na tem planetu. Bilo je zabavno. Smeh, nerodne situacije. Luštno. Povabila sem tudi naše zlate sosede, za katere pravim, da sem zdaj več z njimi kot s svojo družino, pa glede na to, da imamo hišne številke skoraj enake (če malo poškiliš), smo itak skupno gospodinjstvo. Če si lahko mleko sposojamo, te pa ni vrag, da se ne poslikamo še skupaj. Pa prav pasalo je bit tak porihtan. Tak malo je spominjalo na božično večerjo. Pijača je bila, manjkala je hrana. To bo drugič. 
Torej dan, ko si lahko rečem, pa saj je vse ok. Jan Plestenjak bi rekel, meni dobro je. Res mi je. Danes je bilo. 
Jutri je nov dan. Novi Zoom. Nove naloge. Novi izzivi. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več