Vse najboljše za 60.rd


Danes se piše zgodba, ki se je začela pred 60 leti. Niti približno me takrat še ni bilo. V bistvu ni bilo takrat niti moje mame in očeta. Danes praznuje moj, naš NK Maribor. 
Dragi moji bralci, vem, da sem pisala že o tej moji zgodbi povezani z Mariborom in zavedam se, da nekateri od vas z muko berete o Mariboru, o nogometu. A to je del mene. Mala šomoštra je učiteljica, katere del srca bije za Maribor. Tako za Maribor kot za NK Maribor. Danes bo verjetno malo težje berljiv, a moram. Čutim, da moram. In Maribor si to zasluži. 
Toto naše mesto je tak. Al ga maš rad al pa ti gre na pajtl. Jaz ga mam rada. Čuj, ni lepšega, ko španciraš po centri, tam pri Florjanu spiješ en kafe al pa pir, pa greš pol tam dalje proti Ljudskemu vrti. Saj če kdo ne ve, da je tekma, si tak misli, da smo blesavi, ko sreji poletja hodimo v šale zaviti. Vijolčne šale. 
Priješ tja. Ljudski vrt. Kocine grejo v luft, ko čujem muziko. Ko se prijem blizu tribune. Tam vijim folk, fsi zbrani. Fsi nasmejani. Tam smo fsi res eno. Pa saj fčasih se čuje kaka kritika, pa se dere kdo, brezveze, čuj.  Pa čuješ pol koga drugega, pametnega ko sto vragov. Ampak to je fusbal. To je Maribor. To je tisti neki filing, veš, v srcu not. Ko gor vstaneš, ko je gol. Ko se tak zadereš, ono tak na pune, da daš iz sebe fso jezo. Pa adrenalin seka. Skačeš. Ponosn še na sebe. Res. Za to, da si tam. Da si del tote zgodbe. Maš občutek, da če te ne bi blo, ne bi blo tote zmage. Nea morem to niti prav opisat.
Kdo ni v tem, ne šteka. Ne razume. Tisti kaj smo, tisti pa to z glavo, telesom, srcom. Srce. Vijolčno srce in vijolčna kri nas druži. Smo ena familija. 
In glih zdaj smo zmagali. Na 60. rojstni dan kluba dobili 3 pike, ki se pripelajo s Kopra. Bravo naši. Bravo pubeci! 
Vse najboljše NK Maribor. 
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več