Ona sanja o Ljubljani
Še v sanjah mi ni dano, da bi zapela s Plestenjakom na odru. Mogoče zato, ker sem z njim že zapela, ne sicer na odru, ampak še bolje. V dnevni sobi, tako da jaz sem del sanj doživela.
Ampak presneto, kaj sem komu naredila, da vsako noč sanjam šolo? No, saj če je vsaj pol dneva namenjenega šoli, moji ali otrokovi, potem nekako drugega ni za pričakovati.
Toda današnje sanje so bile pa res mora. Saj začelo se je lepo. Z mojimi učenci sem šla na izlet. Z avtobusom, brez mask, sendviči na avtobusu (to kar pogrešam iz naših časov), petje, razigranost. Tako na prvo žogo. Sanje kot v pravljici. Peljali smo se na izlet v Ljubljano. Če pustim ob strani nogometno rivalstvo med mojim Mariborom in Ljubljano, je Ljubljana res krasno mesto. Mene sicer redko zanese tja. Večinoma so obiski Ljubljane povezani s kakšnim zdravniškim opravkom ali kakšnim koncertom, tako da na žalost naše glavno mesto slabo poznam. Verjetno mi sanje želijo povedati, da bo treba kaj spremeniti v tej smeri.
Nazaj k sanjam. Z učenci smo sedeli na neki terasi, podobni tisti iz 90. let. Plastični mrežasti stoli. Jedli smo sladoled iz kovinskih posodic. Skupaj smo načrtovali nastop za božično proslavo. Kako za vraga v kratkih rokavih, na terasi, s sladoledom v roki, mi razmišljamo o božiču?
In glej ga zlomka, peli smo metuljčka cekinčka in mamica je kakor zarja. Vsekakor ne gre skupaj z božičem. Na proslavi ne bomo ravno zažigali. Pa to ni vsa zmeda mojih sanj. Najhuje šele prihaja, ko nas pri terasi obkolijo policijski konji. Gospodje v modrem me sprašujejo, zakaj nimamo mask in mi razlagajo, da smo kršili ukrep glede prehoda mej. Poleg tega mi grozijo s kaznijo in odvzemom licence za učitelja.
Kaaatjaaaa, ej...zbudi se... zbudi se. To je šlo predaleč. Človek razume Ljubljano in spomladanske pesmi ob božiču, ampak ej, ne bodi mi vzeli licence, karkoli že to pač je.
Ne vem, kako se je zaključilo. Danes nimam nobene kazni, zbudila sem se doma in tudi učiteljica sem še.
Komentarji
Objavite komentar