To več ni normalno

 Vi, tam zgoraj?! Tisti, ki odločate o naši usodi. 

Slišite?

Je vam sploh jasno, da so otroci zabedirani v svoj svet? Da otroci potrebujejo družbo??? Da potrebujejo normalno šolo in normalno poučevanje? Da potrebujejo učiteljico, ki jim da povratno informacijo takoj. Takoj! Ne čez 2 dni. In ta povratna informacija je izrečena. Je popravek tega kar so naredili narobe. Je pohvala. Je pogled v oči. Je nasmeh. Je dodatna razlaga. Za vse. Morda tudi za tistega, ki se je zvito skril in kimal, da razume. Za tistega, ki zdaj doma prav tako kima, da razume. In ni nikogar, da bi to preveril.

Potrebujejo razlago. Tako... Pravo. Niso vsi učitelji ravno igralci, snemalci, režiserji. Se trudijo. Res se. A to ni to. V mojem razredu se zdaj učimo poštevanko. Veste kolikokrat jo v razredu ponovimo skozi igro? Skozi pesem? Na igrišču? V telovadnici? Tega zdaj ni.

Da ne govorim o branju. Otroci zdaj ne berejo. Ali pa vsaj velika večina otrok ne bere. Ali pa berejo po tiho. Starše ne slišijo kakšno branje je to.

Otroci potrebujejo otroke. Da se učijo drug od drugega. Da izmenjajo izkušnje. Da se pohvalijo drug drugemu. Nenazadnje, da se skregajo.

Pišem kot mama in kot učiteljica.

Kot mama učenca 5.razreda, ki me je zadnjič kljub vsem opravljenim obveznostim in resnično samostojno odlično opravljenem 2 mesečnemu delu, gledal kot izgubljen, ko sem ga vprašala koliko je 49:7. Pa ne zato, ker tega nikoli ni znal. Ker tega zdaj doma ne potrebuje. Ne uporablja. V šoli je vedno še kaj zraven. Vedno kakšna dejavnost, ko to ponovijo. 

Pišem kot učiteljica, ki se sicer na vse možne načine trudi otrokom približati snov. A hkrati kot učiteljica, ki opaža, da izgublja besedni zaklad. Učiteljica, ki se ji zdi, da izgublja otroke in starše. Učiteljica, ki si tako presneto želi v šolo. 😭

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več