Je lahko dan še bolj krasen?


Danes je moj dan. Res je. In glej ga zlomka, ponedeljek!!! Saj ne morem verjeti. 3 dni nisem pisala bloga, ker preprosto nisem bila sposobna. Ni bilo časa. Vikend je bil vse prej kot vikendaški. Prej bi lahko rekla garaški. A se je izplačalo. Danes ponosno strmim v 2 projekta, ki sta dokaz, da zmorem, kar si zadam. Dokaz, da imam super kolektiv. Dokaz, da sem se v zadnjem letu naučila, uf...ogromno!!!
Nastala je 50 minutna proslava z nadobudnimi, razigranimi, talentiranimi, srčnimi učenci, ki so prispevali svoje točke. Nastala je proslava z veznim tekstom, z znanimi osebnostmi, z oglasi, z govorom ravnateljice, s plesom, petjem, poučnimi vsebinami. Vse imamo! In ja. Skupaj imamo to. Skupaj nam je uspelo. Poleg proslave je nastalo voščilo, v katerem so sodelovali vsi učitelji! Vsi!!! Če sem upala na 30 njih, sem dobila 60 oseb. Bravo!!! Bravo Ludviki!!! 
Pa dobro, ni danes blog namenjen samohvalam in samospevom, ker to nisem jaz. Namenjen pa je temu, da povem, da sem se danes po 2 mesecih res zrelaksirala v nulo. Prisežem. Lažja sem 2 kg. Pa ne, ni to zaradi hujšanja. Neeee!

Po 2 mesecih sem :
- V miru ležala 1 uro, ja prav ste prebrali, 1 uro sem ležala v bani/kadi... In če je temperatura vode v začetku dosegala takšne cifre, da se mi je zdelo, da hodim po žerjavici, sem si po 30 minutah že točila novo količino te vrele vode. 
- Med ležanjem in relaksiranjem sem si privoščila kozarček muškata! Ja, ker si to danes zaslužim!!! 
- Svečke so skrbele za romantiko, čeprav sem bila sama. Sama s svojimi mislimi. Priznam, te misli so bile daleč od romantike. Bolj so se nagibale k adrenalinu. In po ogledu Ljubezni po domače, 2 dni nazaj, res komaj čakam, da grem na Planico in se spustim z Zip Linom. 
- V miru sem poskrbela za moje podplate, ki so izgledali že bolj kot kopita. 
- V miru, počasi, grižljaj za grižljajem sem pojedla večerjo, ki je že 3 dni enaka, a meni tako ljuba, da se vedno znova sprašujem zakaj za vraga si jo privoščim samo decembra. Prepečenec in biftek. Raj!!!
- In zdaj...zdaj bom lepo v miru, brez stresa odšla v spalnico in... O, ne ne...Mala šomoštra je sicer res lapasta(zgovorna) dečva, a vsega pa res ne bo povedala. 

In veste kaj je najlepše? Jutri gre mala šomoštra v Maribor!!! Vesela kot da je zadela na lotu. Grem na inventuro. Pa saj to mora biti človek malo pokjen, da se inventure veseli. Ampak ja...V službo grem!!! V službo!!! V šolo! Težko opišem občutke, ampak so podobni tistim, ko me je tistega 11.9.2015 poklicala podravnateljica in rekla: Katja, odločili smo se, da v torek začnete delati pri nas. Nekako tako...


Lahko noč, dragi moji!!!

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več