Zoom skrivanje


V razredu sem lahko igralka. Največkrat se poslužujem komedijantskih vlog. Ker sem po duši veseljak in ker mi to leži. Nenazadnje, če je moj cilj pritegniti otroke, je smeh zagotovo ena izmed boljših strategij. Če se le ne razživijo preveč. Takrat komedija zlahka postane drama. Ali pa opera. O, ja. Glasna znam biti. Ne vem, če sem kdaj v življenju bila tiho. 
Ni to moj stil.
Kakorkoli, zdaj, v teh Korona časih, ko delamo od doma, trpi moja igralska kariera. Ne morem zaigrati nevedne, zmotljive učiteljice. Ne morem se igrati pantomime. Ne morem se skrivati. 
Ops, ja. To pa lahko!!! Že od marca spremljam razno razne ideje kolegic in kolegov po Sloveniji in tu pa tam kakšno tudi uporabim. Ena od teh je skrivanje. Ne kakršnokoli skrivanje. Zoom skrivanje. Po tistem, ko se je moj veliki mulc med uro družbe nekaj metal po sobi, pa mi ni šlo skupaj s Predalpskim svetom, sem ga po uri vprašala, kaj so imeli. Razložil mi je zadevo, ki sem jo le pol ure po njegovem metanju, uporabila tudi z mojim 3.c.
Izgledalo je nekako takole:
jaz: Danes se bomo skrivali.
učenci: a???? 
jaz: Ja, vem, zveni čudno, ampak ni. Skrivali se bomo. Dosti je tega sedenja pred računalniki.
jaz: Obrnila se bom vstran, štela do 20, vi poskrbite, da bodo vaši zvočniki vklopljeni, da me slišite in se skrite kamorkoli želite. Edini pogoj je, da me slišite. Ko omenim mesto, kamor mislim, da ste skriti, pridete nazaj pred računalnik. 
učenci : (prstki na Zoomu gor)
jaz: štejem do 20, obrnjena vstran od ekrana, gledam po svoji pisarni in upam, da se vsega tega kar vidim, ne vidi na Zoomu. Ok..18, 19, 20. Iščem. Obrnem se nazaj k ekranu. Kot v najhujši mori učiteljice. Vsi na Zoomu prijavljeni, a nikogar tam. 
ponovno jaz:
Skril si se pod stol. (vem, ja bedna...ampak ko se prikaže 1 otrok, uf, upanje obstaja)
Skril si se pod mizo. (ooo, 3 glave so nazaj)
Skril si se za računalnik. ( to, še 3)
Skril si se v posteljo. (čakam, upam...jaaaaaaaaaa, 2 sta nazaj)
Dobro mi gre. 
Skril si se v drug prostor, kjer si bil prej. ( Bingo, pride jih 5)
Zmagovalka. Boš ja. Še 6 jih manjka. 
Skril si se za peč. (vidim jo na ekranu in upam, da je nekdo tam. Brez uspeha)
Skril si se v omaro. ( Ja, pa ja. Otroci danes so inovativni)
Ja, presneto, kje se skrivate??? 
Zmanjka idej. 
Skril si se za zaveso. (Toooo!!! Se mi je zdelo, da zavesa miga)
In kaj, zdaj? Kje so ostali?
Skrivaš se...hm... na omari??? (Eh...to ne bo. Jaaaa, nekdo skoči od nekje zgoraj)
Po še nekaj neuspelih poskusih se predam. 
Otroci povedo kje so bili. Ne bom izdala. Morda še katero kolegico zamika igra. Naj bo zanimivo. 
Rezultat igre? Zmaga. Ne za učence, ne zame. Zmaga za vseh 20 nasmehov plus moj. In dan je lepši. Tudi na daljavo. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več