Sanje

 Danes bo verjetno kakšna slovnična napaka več, ker pišem s telefonom.

Danes malo po polnoči, sem prišla na idejo kako z mojimi 3.šolci narediti en fajn zaključek leta. Ne glede na to ali bomo doma ali v šoli, ta zadnji dan mora biti. 24.12. je zmeraj namenjen enemu miksu božičnih praznikov in dneva samostojnosti in enotnosti. 

No, in ko kaj tako razmišljam o ideji in o tem, da bom skušala šolo čez vikend odklopiti,  sladko zaspim. Spim ne vem koliko časa in kar naenkrat se znajdem v učilnici. Kot učenka a z zavedanjem, da sem pa ja učiteljica in to ne na tej šoli. Na drugi šoli bi morala biti. Otroke bi morala jaz učiti. Vztrajam pri tem, da bi poklicala šefico oziroma ravnateljico, da ji povem, da pridem, da nisem jaz zdaj na tej šoli. Neeee, jaz sem Ludvik. Nisem Prešeren. A učiteljica v razredu ne pusti klica. Nasprotno. Še dere se name, da telefoni so prepovedani in kje imam šolske potrebščine. Ja, v šoli, presneto. Na svoji mizi in v svoji omarici. Jočem. Kričim. Očitno je bila to  ena kar konkretno trmasta učiteljica, ker me je šele po 3 urah poslala k njihovi ravnateljici, ki pa je za razliko od nje razumela moje muke in dovolila klic. Da so moje muke postale še bolj mučne, je poskrbela tudi moja šefica, ki se preprosto ni imela časa pogovarjati z menoj. Prosiiiim, se lahko zbudim v realnost???? Tudi če je na daljavo.

Danes računalnika nisem niti pogledala. Je pa zato toliko bolj trpel telefon. Še dobro, da ta mala škatla zdrži vse to.  

Po današnji premieri Plestenjakovega novega spota, bodo morda sanje drugačne. Upam le, da ne bom fušala na odru.

Pa lahko noč. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več