Glasba je moj vsakdan


Od nekdaj imam rada glasbo. Nikoli sicer na tisti način, da bi ravno igrala kakšen instrument, razen na faksu, ko sem trpela ob klavirju. Glasbo povezujem s petjem in plesom. Kot otrok sem pela v zboru, tako šolskem kot cerkvenem, zdaj pojem v avtu, pod tušem in v učiteljskem, Ludvikovem zborčku. Ples, ples je pa prav tako del mojega življenja. Dobro, zdaj v avtu ravno ne plešem, pa še to če dobro pomislim kdaj zamuvam za volanom. Od latinsko - ameriških, tam nekje pri 8ih letih do country plesa. Ta zadnji, country, ima v mojem srcu res posebno mesto. Plesali smo vsi. moja malenkost, moj mož in večji sin. Tamali pa nazadnje na country festivalu v trebuhu. Potem smo zaključili. Zdaj plešejo moji učenci. 
Moj blog danes je torej namenjen glasbi. Takšni in drugačni. Če sem par tednov nazaj objavila urnik učiteljice, pa bom danes en nedeljski dan učiteljice. Tokrat ne bo ravno splošno vezan na vse učiteljice, ker verjamem, da se naši cilji in ideje razlikujejo, ampak bo res moj. Morda se pa katera najde v tem.

Moja nedelja, ko bo Korona poskrbela, da bo vse normalno:
Torej, zjutraj rada dolgo spim. Če bi bilo po moje, vsaj tam do 9ih. Takrat so člani naše družine budni že vsaj 2 uri, ko jaz prihrumim iz spalnice in se derem: DOBRO JUTRO, ŽIVLJENJE (Alya). Po vseh čudnih pogledih vseh članov, tudi mačke, zavijem z očmi in zamomljam NOBEN ME NE RAZUME (Nipke). Mož načeloma že ve, da kljub mojemu petju in cviljenju rabim kavo. Sedem za šank, pijem kavo, gledam skozi okno, mrmljam TI SI MOJE SONCE (Bepop) in po glavi se mi mota NORA MISEL (Elda Viler). Nora misel, da se zrihtamo in gremo na izlet. Pa ne izlet kar tako, GREMO NA MORJE (Čuki). Ok, 
GAS, GAS (Severina), pripravljamo vse kar potrebujemo, le velik sin LAGANO (Challe Salle) ugotovi, da ima prazen telefon in potrebuje še prenosno baterijo, ker brez tega pa res ne gre na morju. Kakorkoli, sedemo v avto in pičimo proti morju. Itak smo pozabili na zajtrk in kar hitro tam proti Celju smo že LAČNI, LAČNI (Jože Potrebuješ & family)- Kupimo sendviče, čipse in peljemo dalje. Tam mimo Ljubljane si nekako vedno prepevam ONA SANJA O LJUBLJANI ( Jan Plestenjak) . Ko smo mimo Ljubljane, pa se mi že skoraj zdi, da voham sol, vidim valovanje in STARO BARKO (California), ki se ziba ob dobri poletni glasbi, JAGODAH IN ČOKOLADI (Rok*n*band), ali pa pivu. Čeprav sem ŽENSKA, KI PIJE PIVO (Andrej Šifrer), me ne GANE (Werner), ker morje je le morje. In če je še nedelja, pol pa tako ali tako ni izgovora. Kakorkoli. Na plaži lepo preživet dan  sproži spomine in res NE BOM POZABILA NA STARE ČASE (Faraoni), ko smo otroci brezskrbno divjali na plaži in se starši niso tako ozirali za nami kot se mi zdaj za njimi. Ker dan na morju hitro mine, gremo še na STARO DOBRO (J. P.) pizzo nekje po poti, vmes sem SLADKA KOT MED (Mi2), ker sem šla končno na morje in ne V TOPLICE (Mi2). Tamali že rahlo siten v avtu, zato bo treba dati njegovo glasbo in nas do Maribora spremlja CAPTAIN JACK in če imam srečo še JAZ ŽE VEM ZAKAJ (J. P. ), če pa sreče nimam pa JOHNNY DEERE (Draufganger - saj načeloma so ok, ampak ta je pa...poslušajte).
Po prihodu domov, lahko samo rečem KAM LE ČAS BEŽI (ne vem kdo je izvajalec) in pa kljub utrujenosti zatrdim, da DANES JE MOJ DAN (Kingston). Ko si moram še oprati glavo, narediti frizuro, morda kaj zlikati za naslednji dan, pa kar slišim moža, kako JE SREČEN, DA JE MOŠKI.( Damjan Murko). 
Umirjena, po čudovitem dnevu, se uležem v posteljo in si rečem: 
LAHKO NOČ PRINCEZA (Miran Rudan). 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več