pogled nazaj


22. 12. 2015, datum, ki mi je spremenil življenje. Dan, ko sem po 18.letih šla na kavo z mojim možem. Ne, ni čakal 18 let, da sem šla z njim na kavo. 18 let je minilo kar sva se nazadnje, še kot najstnika videla, potem naju je življenje ločilo. Šla sva vsak svojo pot, ki se je združila. In ne, ne bom pisala najine ljubezenske zgodbe, pisala bom o zadnji 5 letih. 
Kaj vse se lahko zgodi v 5 letih? Ogromno. Mislim, da toliko kot se mi je v zadnjih 5 letih dogajalo, se tako strnjeno več ne bo. In kaj je to bilo:
september 2015 - dobim težko pričakovano službo v šoli, postanem Ludvik
december 2015 - izdaja ledvic, bolnišnica, razmišljanje in en konkreten klik v glavi
december 2015 - usodna, prej opisana kava
avgust 2016 - spet se preselim v moj Maribor
september 2016 - prvi sin gre v 1. razred
januar 2017 - test pokaže nosečnost
september 2017 - rodi se naš Jan (porod kot v filmu)
september 2018 - se poročim 
november 2018 - izgubim dedija
februar 2019 - prvič postanem razredničarka (5.razred)
februar 2019 - izberemo našo hišo, ki je bila še v stanju ciglov (opek), odločimo se za nakup
junij 2019 - začnem teči, v Poreču v ŠVN, od takrat tečem v dobri družbi
julij 2019 - selitev v hišo 
september 2019 - ponovno razredničarka (3.razred)
december 2019 - napredovanje v mentorico
2020 - izkušnje, nova znanja, vau! Noro leto!

Mah, ogromno. In ne samo to, zdravi smo. Srečni smo. Znamo preživeti tudi razne Korone in karantene. Znamo biti skupaj. V dobrem in slabem. 

Morda vas moje življenje ne zanima. Ampak a ste se zamislili? Lahko pogledate nazaj in rečete, vau!!! A toliko???


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več