Dopust in počitnice, dobrodošla!!!


Danes je poseben dan. Ne samo za našo državo, ko se spominjamo plebiscita leta 1990, ampak poseben, ker smo zaključili s 7 tedenskim delom na daljavo. Popoldanski Zoom z učenci je bil fantastičen. Tako daleč so ti moji učenci, a hkrati tako blizu. Prav čutila sem našo povezanost. Čutila olajšanje, da so končno počitnice res čisto pred vrati. Nekateri smo jim že danes odprli vrata. In če smo še do lani drug drugemu želeli srečo in zdravje, smo letos dodali: Upamo, da gremo čimprej nazaj v šolo!!! 
Nekako tako sem danes povedala svojim učencem in staršem: 
Dragi moji, kdo bi si mislil, da bo želja po šoli tako velika kot je danes? Kdo bi si mislil, da bomo pogrešali šolo? A jo! Pogrešamo šolo, pogrešamo normalno učenje. Zato dragi moji, vidimo se kmalu.
Srčno upam, da se nisem zlagala, a resnično mi, zdaj pa že tudi meni, to delo na daljavo gre pošteno na živce. Sem ena izmed tistih učiteljic, ki sem se v takem delu našla. Ni mi bilo hudega. Dala sem vse od sebe. Snemala, delala igre, kvize, se učila vseh mogočih novosti. Bila na voljo staršem in učencem vsaj 18 ur na dan. Niso izkoriščali tega, a če so potrebovali karkoli, sem pomagala. Motivirala tako otroke kot starše. Motivirala sodelavke, sebe, svojega otroka, njegove sošolce/sošolke, njihove starše. Motivirala moža, da bo kmalu konec, a se je zavleklo. Do danes. 
Jaz še imam domačo nalogo, moram še urediti dokumentacijo, papirologijo, moram še nekatere zadeve spraviti v red, moram sčistiti računalnik in telefon, ker se jima bo sfuzlalo od vseh teh milijon videov in slik...potem pa zaslužen dopust. Če kdaj zaslužen, zagotovo zdaj. 
Dragi otroci, uživajte kolikor je mogoče. Uživajte v malenkostih, ki vam jih ponujajo počitnice. Vem, težko je. Ne bodo to počitnice kot ste jih morda vajeni, a zame ste junaki. Vsi po vrsti!!!
Dragi starši, kapo dol. Trudili ste se skupaj z nami, predajali naše delo na vaše otroke. Bili ste posredniki našega dela. Bili ste en tak filter. Svoje otroke ste motivirali kot ste jih znali, večkrat dobili kakšen negativen odziv, ki ga niste vajeni, a uspevalo vam je. Resnično!!! In jaz sem ponosna na vse vas. A kljub ponosu, si res želim, da se to več ne ponovi. 
Drage kolegice in kolegi, kdor ni v naši koži, nima pojma kaj doživljamo. Kaj počnemo. Kako počnemo. Nima pojma koliko se presekiramo, koliko se obremenjujemo s šolo, zdaj ko je ni. Ampak, imamo mi to moč!!! Uspeli smo. Že drugič. Močnejši in modrejši postajamo. Bolj povezani. In verjamem, da če se vse skupaj podaljša, ponovi, da bomo ponovno kaj novega naumili, novega dosegli.  

A ŽELJA VSEH 3 ZGORAJ OPISANIH SKUPIN JE ENOTNA:
GREMOOOO V ŠOLO!!!!


Dragi moji bralci bloga,
vzela si bom prosto. Vsaj nekaj dni. Vsaj za praznike. Morda do drugega leta. A zagotovo to ni zadnji blog. Resnično pa upam, da je zadnji blog dela na daljavo.

Zdaj pa možgančke malo na off in lepe praznike vsem skupaj!!!


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več