Piham, diham, sopiham

Ko sem  začela marca pisati blog, sem se odločila, da ne bo temeljil na slabih, negativnih zgodbah. A dejstvo je, da se jih je v teh časih težko ogniti. 
Ne, nisem jezna, ker v ponedeljek ne gremo v šolo. Sem se na to, že pripravila. Poleg tega, vem kakšno je stanje v domovih in bolnicah in vem, kaj bi vrnitev v šole pomenila. Ne, nisem ena tistih, ki bi delala paniko, vsekakor pa razmišljam, ampak res samo s stališča ukrepov, da bi vrnitev 1.triade v šole pomenila samo to, da se ostali ne bi vrnili niti 
4. januarja. Pa da še enkrat poudarim. Nima to veze niti toliko z zdravjem kot z vsemi nesmiselnimi ali manj smiselnimi ukrepi. 
Pa boste rekli, zakaj za vraga pa ti piha iz ušes? Zato, ker mi ni jasno zakaj v tej naši ljubi Sloveniji vse izvemo zadnji trenutek. In zakaj za vraga popoldan? Pa dobro no, kaj spite do 12.ure al kaj? Jaz sem res taki mali polhec, ki rada zjutraj dlje spim, če mi to le omogoča moški del družine, ampak presneto, če moram odločati o pomembnih zadevah, pa se ne odločam zadnji trenutek. Če se pa odločate prej, pa kaj, upate, da se bo v 24 urah tako popravila slika, da bo čudežno izginila vsa štorija? 
In starši...saj sem sama tudi starš, ampak saj ni čudno, da so že vsi napsihirani. Ja kakšni pa naj bodo, če 3 dni poslušamo, kako se bomo vrnili v šole, kako bo vsaj 1.triada šla v šolo, potem pa kot strela z jasnega, v šole bo 1.triada šla, ko bo manj kot 1000 okuženih in manj kot 1000 hospitaliziranih. Ja, in jaz sem zdaj jasnovidka, da vem kdaj bo to. Še baba Vanga se obrača tam nekje in zavija z očmi. 
Zase vem, da sem danes delala z vsemi svojimi močmi, z vso svojo energijo, da moji učenci jutri ne bodo čutili moje jeze in da v poslanih gradivih ne bo videti mojega sopihanja in nejevolje. Vse bo kot do zdaj 4 tedne. Z moje strani zagotovo. Še vedno bo veliko smeha, motivacije, pohval in dobre volje. A to je le pljunek v morje, ki jim ga lahko dam na daljavo. Za vse ostalo so tukaj žal starši. 
Starši, ki moramo zdaj otroke motivirati drugače kot smo jih prej.
Starši, ki moramo zdaj otrokom nekatere stvari razlagati. (Presneto, ja, še jaz moram kdaj katero stvar preveriti, preden zinem neumnost. Sem le 3. razred, on pa 5. )
Starši, ki smo obremenjeni s svojimi težavami. ( Čudno, ne. Težav pa Korona ne vzame. )
Starši, ki si želimo morda malo miru. (jaaaa, si lahko mislite, res sem grda)
Starši, ki nam nekatere določene dejavnosti poslane iz šole, gredo na živce. (o, joj, sem res to napisala?)
Starši, ki nimamo ravno skladišča ustvarjalnega materiala doma. ( ok, tu sem izvzeta, ker to skoraj res imam)
Starši, ki kar naenkrat dovoljujemo, da je otrok za računalnikom pol dneva. (Pri mojem se kar se igranja igrc ni kaj dosti spremenilo, vsekakor pa sočustvujem s starši, kjer so otroci sami in verjetno kar dobro izkoriščajo ure samote za kakšno uro ali 2 igranja igrc) 

Morda današnji blog ne bo dosegel 2333 bralcev kot ga je blog s skrivanjem. Nič zato, tudi če bo samo 10 bralcev. Jaz sem izpihala ven, kar sem nameravala. Spat bom šla boljše volje. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več