Starši, poklon


Zadnje tedne se velikokrat govori o tem, kako trpijo učenci, otroci, kako učitelji delamo ali ne delamo. Nisem pa zasledila, da bi se govorilo o starših. Vsekakor starši govorijo sami zase, veliko se jih pritožuje, veliko njih se jezi, veliko njih se ne strinja z načinom šolanja. Tudi sama sem starš, a tokrat ne bom pisala z vidika mene kot starša, ampak vidika učiteljice, z vidika človeka. 
Po današnji pogovorni uri s starši, sem se zamislila. Res. Globoka zamislila. Mimogrede, tudi pogovorna ura na daljavo ni to kar je v šoli. Pogovorna ura na daljavo je obrnjena. Informacije dajejo starši učitelju in ne obratno. Moram reči, da sem se kljub zavedanju, da delam dobro, malo bala. Ampak kaj kmalu ugotovila, da ni razloga za to. Preidimo k bistvu. 
Dragi starši, resnično si zaslužite pokal za vse kar počnete doma s svojim otrokom. Ja, otroci so vaši, res je. Ampak priti domov, po 8, 9 urah dela, utrujeni, morda lačni in prevzeti vajeti šole, ni lahko. Vsi starši s katerimi sem se danes pogovarjala, so bili mnenja, da dobro delamo. Da odlično vodimo otroke. Ampak se zavedajo, da otrok potrebuje učitelja. Potrebuje pedagoški pristop do dela. Priznajo, da tega ne znajo. Ena mamica danes mi je povedala, da je hčerki rekla, preden smo začeli s poštevanko, da jo bo morala znati na pamet kot pesmico. Odziv hčerke je bil, da to pa že ni res. Da tako je bilo v stari šoli. Da učiteljica tega ni rekla. No, učiteljica je par dni za tem rekla točno to. Do moje omembe se punca ni želela učiti, zdaj se. Pa ne samo, da se uči, poje si poštevanko. Učitelji nismo čarovniki. Nismo niti čudodelniki. Dejstvo pa je, da smo neka avtoriteta. Otrokom mnenje učitelja pomeni dosti. Več kot starša. 

In zdaj se zamislimo. Starš pride iz službe. Otrok želi delati snežaka z balonov, kaširanje, likovna umetnost. Ni balonov. Starš želi malo miru. 
Pa ta presneti snežak. Kaj je to res bistvenega pomena? Dajte mi mir! Kje boš pa tega snežaka potem imela? Spet en kup krame. 
(Vem, da tega starš v normalnih okoliščinah ne bi rekel.) Torej, snežak danes odpade. Lubica moja, bi ti šla malo brat? Daj, mami bi spila kavico. Ali pa, mami bi res morala likati. 
Ne, ne bom brala! Če ne bo snežaka, ne bom brala. 
Pa veš kaj ti, cel dan sem v službi, ti pa mi nazaj govoriš. 
Ja, jaz sem pa cel dan sama. Kaj sem jaz kriva, da ni šole?
Ja, kaj sem slučajno jaz?
Podajanje žogice sem in tja. Padajo težke besede. Ko se starš le dokončno malo spočije, le gre do otroka, skuša razložiti. 
Buuuum! Neeee, to ni tako. Neee, učiteljica dela to drugače.
Pa dobroooo, potem pa idi v šolo!!!! Če učiteljica vse ve!!! 

Zgodba je izmišljena. Morda je pretiravanje, morda le začetek drame. 
A biti v koži starša v tem času ni lahko. Načeloma imamo ljudje ločeno življenje šola - dom. Saj delamo s svojim otrokom. Se učimo. A niti približno tako kot zdaj. 

"Mojim" staršem danes nisem bila sposobna reči nič drugega kot to, da delajo super. Da sem ponosna na vsakega izmed njih. In da se vidimo 4.januarja. Zdaj pa samo upam, da se nisem zlagala. 
Dragi starši, današnji blog je za vas. Jaz vas razumem. Res vas. Verjetno bolj kot si mislite. 


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več