Pismo Božičku


Moji učenci so v sklopu slovenščine in v povezavi s prihajajočimi prazniki, ta teden pisali pismo Božičku. Danes sem ta pisma brala. Vau, tako srčnih, iskrenih in igrivih pisem nisem brala že dolgo. Kaj se slepim? Če prav pomislim, sploh ne vem če sem kdaj brala pisma namenjena Božičku. Sem mar postala Božičkov škrat? 

Božiček, prosim, ne bodi jezen, da sem prebrala pisma učencev 3. c razreda. Vem, da to ni moje delo, ampak veš, zdaj nekako je. Delo na daljavo je pač takšno in učenci mi pošiljajo slike svoji izdelkov, slike DZ, kakšne videe. In če je za nalogo napisati pismo, potem so ga pač poslali meni. Ampak dragi Božiček, vsi so obljubili, da bodo pismo poslali ali ti ga nastavili na okensko polico, zraven pa kekse in mleko. Nekateri pozdravljajo Rudolfa in upajo, da je zdrav. Res so pridni. 
No, dragi Božiček, vem, da je moje otroštvo že zdavnaj mimo, ampak glede na to, da sem v 3.razredu, bi ti tudi jaz lahko kaj napisala. Veš, tudi jaz imam želje. Vem, da so nekatere takšne, da jih ne moreš uresničiti, ampak nekaj je pa le takšnih, za katere vem, da lahko poskrbiš. 
Veš, moji učenci so v začetku pisma zapisali, da so pridni v šoli in doma. Tudi jaz sem pridna v šoli in doma. Res sem. Mogoče sem v šoli malenkost bolj, doma si res kdaj privoščim, da sem tečna, pa da česa ne storim, pa bi morala. Pa včasih prehitro vzkipim. Ampak saj veš kakšna sem. Zdaj me pa res že dobro poznaš. 
Učenci so tudi zapisali kaj vse jim je letos uspelo, kaj so se naučili, kaj so dosegli na določenih področjih. Božiček, jaz sem letos postala pravi mali ekspert v računalništvu. Pa ne samo to. Letos sem se naučila biti tudi doma. Res da me je v to prisilila situacija, v kateri smo, ampak glej, nič nisem zabrisala v steno od jeze, in tudi vsi okoli mene so ostali celi. Včasih je bilo težko in potem sem se drla, tudi cvilila. Slišal si me verjetno tudi ti. Ja, ja, to sem bila jaz. Saj veš. Tisti ponedeljki so ponavadi moji. 
No, pa veš kaj sem še letos? Napredovala sem. Postala sem mentorica. Pa naredila sem veliko razstav na naši šoli. Pa pretekla sem kar nekaj kilometrov. 
Po tem, ko so učenci pohvalili vse svoje dosežke, pa so si zaželeli daril. Različnih. In veš, so me presenetili. Niso otroci tako zahtevni, kot sem pričakovala. 
Ne vem, če smem povedati, Božiček, ampak 1 darila, ki sem si ga jaz kot otrok želela, nikoli nisem dobila. Ne vem, kaj se je takrat zgodilo s tem darilom, ampak tolažila sem se, da ga je morda dobila deklica, ki si ga je bolj zaslužila. Saj ve, da poznaš odgovor samo ti, ampak veš, moji bralci so radovedni, tako da jim moram povedati kakšna želja je to bila. Želela sem si Barbie avto. Mož se heca, da mi ga bo kupil, ampak jaz upam, da se ne. To bi bilo eno tako fajn darilo. Za spomin. 
Kakorkoli, kljub temu, da sem stara 37 imam želje. 
Veš Božiček, v vijolčni bajti imajo super stvari. Tam se res ne moreš zmotiti in mi kupiti nekaj, kar ne bi želela imeti. Upam samo, da tebe spustijo tja, ker zdaj so trgovine zaprte. Lahko pa naročiš preko spleta. To je zdaj moderno. Joj, Božiček, a boš tudi ti letos delal na daljavo?  Na to sploh nisem pomislila. 
Vem, vem Božiček, predolga sem, ti si pa star in slabo vidiš. Bom nehala.
Božiček, samo to še. Ne pozabi na otroke. Na vse tiste, ki te najbolj potrebujejo. Tudi če zaradi njih ostanem brez darila. Ali pa če kateri od otrok dobi namesto 2 daril samo enega. In Božiček. Daj spravi nas v šolo. Tja, kamor spadamo. To bo najlepše darilo. Za vse nas. 

Božiček, čuvaj se.
Tvoja Katja 

P.S. Božiček, če boš imel kaj časa, lahko bereš moj blog.
P.S.2: Božiček, pozdravi gospo Božičkovo. 
P.S.3: Božiček, vijolčna bajta je v Mercatorju pa v centru mesta.

cmok

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več