od mozoljev do nogavic


Ko se zadnje dni gledam v ogledalo, hitro odmaknem oči. Neurejena frizura, enkrat mastna, drugič skuštrana, enkrat prekratka, spet drugič predolga. Kliče po frizerju. Da ne govorim o obrazu, koži na obrazu, če sem še bolj natančna o mozoljih. Pa dobro, kje ste se vzeli po 37. letih? Ok, če sem iskrena, vem od kje so. Veste, tista stvar v kuhinji, ko odpreš in ima lučko. In je noter hrana in pijača. No, tam se skrivajo mozolji. Natančneje na 2. polici vrat hladilnika. In ne, ne. Niso kar tako tam. Lepo so zaviti v vijoličnem ovitku. Pa še ime imajo. Milka. Tam se skrivajo in vedno, ko odprem hladilnik, kričijo po pozornosti. Ja, pol pač vzamem, kocko, rebrco...in veselo se naselijo na moj obraz in še kam drugam. Ampak na srečo tisto kam drugam, ne vidim v ogledalu, razen tistem v predsobi, ki pa se mu spretno izogibam. 
Da razčistimo, preden nadaljujem. Čokolada je pri nas v hladilniku. Mož pravi, če bi to vedel, bi kupil večji hladilnik, ker imam baje veliko stvari v hladilniku, ki tja ne spadajo. Recimo čokolado, paštete, coca colo, banane. Ok, pustimo naš hladilnik.

Kar se tiče oblačenja doma, sem najraje v trenirki, pa ne samo doma. Če bi lahko, bi bila večno v trenirki. Dobro, razen, ko bo izdana moja knjiga. Takrat bom urejena. Obljubim. Kakorkoli, čeprav so trenirke in pajkice moji večni spremljevalci na riti, sem se jih takooooo naveličala. In teh razvlečenih majic tudi. Danes mi je celo soseda rekla, da sem porihtana. Samo sprašujem se, kakšna sem bila vedno do zdaj, če me je ona danes porihtano videla. Draga soseda. Hvala. Vedno me spraviš v smeh. 
Če pa sem kaj vesela, sem pa vesela, da lahko doma nosim vse možne zokne (Ups, nogavice). Namreč, ko sem v službi, ravno nekih pisanih, s sovicami ali metuljčki ne morem imeti, ker potem se mi moje kavbojke začnejo spretno nekam vihati in učiteljica kaže zokne. In najhujše kar se mi takrat lahko zgodi je, ko mi učenka reče: Učiteljica, jaz imam enake. Ja, super. Veš, draga moj učenka, tvoja učiteljica je še zmeraj otrok in bognedaj, da kje v trgovini zagleda kakšno majčko z muco, pa onimi gor in dol bleščicami. Jap, tudi to je del moje garderobe. Res. vedno sem nekako želela odrasti. Imeti družino, biti samostojna. Biti ženska. In uspelo mi je. Ampak, ta ženska je pač malo otročja. Pa ne zdaj v slabem smislu. Ampak tak, nekako še nisem preklopila, vsaj kar se garderobe tiče. Pa da ne bo kdo mislil, da se ne znam zrihtat. O jaaaa. Tudi to znam. In potem se pogledam v ogledalo in vau. Pred seboj zagledam eno hudo žensko. Prav ponosna sem nase. Prav samozavestna. Hja, do trenutka, ko umiram zaradi petk ali pa prekratkega krilca ali še huje raztrganih nogavic. Ja, res. Lepo je biti ženska. 

Malo sem zašla. Čisto malo me zanese. 
Od mozoljev do raztrganih nogavic. 
Moje življenje je res prava farsa. 
Pa lahko noč. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več