Smo oropali Legoland?

O tem, kaj delamo učiteljice v tem času, že ptički čivkajo. Poleg vsega dela, ki ga opravljamo učiteljice sedaj, se je pri nas doma zadnje tedne razvila še ena dejavnost. Zanimiva 100/uro.  Za njo je poskrbel najmlajši član našega gospodinjstva v sodelovanju z mačko. 
Torej, gre nekako takole. Ko se z velikim mulcem spraviva k pouku, vsak v svojo sobo, sploh takrat, ko imava ure istočasno, je tamali sam svoj gospodar. Prav dobro mu gre. Nič ni padcev, načeloma še je vse celo, z njim in mačko vred, vse je na svojem mestu. 

Razen...njegove sobe. Njegova soba se namreč v roku 40 minut izseli na vse kotičke in kraje naše hiše. In to zelo na tiho. Brez kakršnegakoli zvoka. Kot bi želela pobegniti v drugo občino. 
Po 40 minutah, ko izstopim iz pisarne, imam občutek, da sem prišla v tovarno igrač, kjer je delovodja zelo slab ali pa ima dopust. Ljudje božji, na tleh vidim igrače, za katere sploh ne vem, da jih moj mulc ima. Na tleh vidim toliko lego kock, da se vprašam, če smo oropali Legoland. Na kavču parkiranih 135083 najrazličnejših avtomobilčkov, ki so za razliko od lego kock vsaj v ravni koloni, podobni tisti izpred par let, ko še ni bilo vinjet, pa smo na cestnini stali kot da kaj dobimo, ne pa, da moramo kaj plačati. Pod mizo razbita skodelica, v kateri je pred 40 minutami bil še kakav, ampak očitno ga tamali ni spil, pa si ga je privoščila mačka. Pa 3 stoli so tudi uživali ob romantični kapljicah te sladke pijače. Ali pa morda samo 1, ki mu ni bilo dobro, pa je od sile popljuval še ostala 2. Težko sodim, ker me ni bilo 40 minut. Pišem samo kar vidim. Če imam srečo, najmlajši gospod ni našel čipsa, drugače bi tisti avtomobilčki v koloni vozili pa makadamu. 
In kaj zdaj narediti? Pustiti to našo tovarno takšno kot je ali pomagati 3 letniku to pospraviti in iti na naslednji Zoom sestanek? Verjetno odgovor ni težki. Preden pride mož iz službe bo že pospravljeno, naj vsaj on živi "normalno" življenje. 


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več