Bo letošnji december poseben?

December. Mesec, ki me veže na ogromno spominov. Lepih in manj lepih. V decembru sem diplomirala. V decembru sem izgubila dedeja (dedka). V decembru sem bila v bolnici, s solzami v očeh, a s spoznanjem, da je dobrota sirota. V decembru sem po 18 letih ponovno spoznala svojega moža. 
December, mesec, ki ga načeloma ne maram. Vem, morda bo kdo rekel, da sem čudna. A preprosto nimam rada vse te evforije in narisanih, narejenih nasmehov. Vzgojena sem bila v ločeni družini. Nikoli mi ni nič manjkalo, a vedno so prazniki povzročali nasprotno od tega kar naj bi. 
Pa ne bom negativna. Ne, ne bom! 
Kljub vsemu, pa december dobi nek pomen, ko si enkrat starš in ko si učitelj. Ko vidiš obraze otrok, ko izdelujejo voščilnice. Ko okrasijo stanovanje / razred. Ko na bazarju prodajo svoje izdelke. Nima veze, če jih kupijo njihovi starši, občutek zadovoljstva jim sije v očeh. In tisti zadnji dan pred novoletnimi počitnicami. Poseben. Z učenci sem lani naredila srečelov. Izmenjali smo darila. Tudi jaz sem sodelovala. Kot mali otrok. Ko čakaš kaj bo v darilu. 
In ko je decembra sneg. Ni ga boljšega občutka. Sankanje. Kepanje. Ravno danes sem se s sinovoma sankala. Kar popelje te v čas otroštva, ko so starši še imeli čas za otroke. Ko smo popoldan imeli čas za izlete. In smo šli na Pohorje. In skupaj noreli. Tega zdaj več ni. Vedno manj. Starši smo obremenjeni, dalje delamo, otroci imajo treninge, pa razni sestanki, konference in ej...Mine mesec, minejo 3 meseci. 
In december je vedno poln vsega. Nastopi, božiček tu, božiček tam, sejem, Miklavževe delavnice, zaključki, od božiča do novega leta pa skušamo nadoknaditi vse kar prej nismo zmogli. Žal. 
In morda, morda bo pa letos vsaj december zaradi vsega tega drugačen. Mirnejši. V zavetju doma. Ne vem...Sprašujem se. Včasih pomp ni potreben. Včasih je dovolj samo, da znaš uživati v malenkostih. Letos imamo idealno priložnost. 
Kuhanček, kakav s penicami, čaj...koca (NK Maribor) in kakšen dober film (Po možnosti že 1349 Sam doma). Po dolgem času je lahko december spet prazničen. Vsaj to lahko izkoristimo. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več