NOGOMETNO OBARVAN BLOG

 


Kdor me pozna in bere moje bloge, ve, da sem se v 1. razredu odločila, da bom učiteljica. Kdor me pozna malo bolje, pa ve tudi, da me v življenju spremlja ljubezen do nogometa, do vijol'čne barve, do Ljudskega vrta. Vse skupaj se je začelo nekje v 2. razredu, ko me je stric Mirko, ki ni moj pravi stric, a za vedno nogometni stric, prvič peljal na nogometno tekmo. Ne vem proti komu je takrat igral Maribor, a takrat me je prevzela tista veličina stadiona. Takrat še v čisto drugi obliki. Morda bi kdo rekel, da se mi je zdel stadion velik zato, ker sem bila mala. Verjetno bo držalo. A mala sem še zdaj. Ljudski vrt je pa velik. Veličasten. Zame največji in najmogočnejši. Priznam, imam željo iti na velik, večji stadion, da vidim, kaj pomeni spremljati nogometni tekmo, kjer je 50.000 ljudi, ampak ni to poanta mojega pisanja. 
Tako kot sem z vsem svojim srcem v razredu in zdaj doma, na daljavo, tako sem z vsem svojim srcem Mariborčanka. Vedno! Kljub temu, da me je lani moja pot vodila ven iz Maribora, sem in bom Mariborčanka. In v tem duhu vzgajam svoje otroke. To imaš preprosto v krvi ali ne. Moj mož, rojen in vzgojen na istem dvorišču kot jaz, tega nima. A dokler sem lahko jaz vijol'čna, dokler lahko imam vijolčno zobno ščetko, kuhinjske krpe, palični mešalnik, kuhinjo, felne, Dokler je najina poročna slika fokusirana na vijol'čno nogometno žogo...Ups, ja, vem. Čudna sem. Marsikomu. Tudi možu. Ampak je to sprejel. Kdaj pa kdaj se tudi on vda tej usodi in kupi kaj vijol'čnega. Zame. Tudi zase. 
Te ljubezni ne skrivam niti v razredu. In tako se dogaja, da moji učenci like barvajo z vijol'čno, naslove pišejo z vijolč'no, Lani je naša vrata krasil snežak z vijol'čnim šalom. Ponedeljek je vsaj za par minut namenjen nogometni tekmi in debati o "naših". 
Včeraj sem v blogu pozabila omeniti, da mi je Korona vzela koncerte Jana Plestenjaka in nogometne tekme. Res je. Zato je danes blog namenjen temu. Dolgo je že kar sem bila nazadnje na tekmi. Pogrešam to. Mož noče več iti. Pravi, da mu je brezveze, ker na televiziji vsaj povedo kdo ima žogo. Hodim skupaj s sinom, starejšim. In tekma v Ljudskem vrtu ni samo tekma. To je dogodek. Vedno do zdaj se je zgodilo, da sva koga tam srečala. In potem je to druženje. Petje. Ploskanje. Tam smo vsi znanci. Vsi se poznamo. Vsi smo tam iz enega razloga. Da podpiramo naše fante, naš NK Maribor. In tiste kokice so najboljše. In tisti vijol'čni hamburger...ni najboljši, ampak takrat pa takooooo paše. Pa poleti kakšen radler. Pozno jeseni kakšen kuhanček. Ni ga kafiča s takšnim ambientom.  In ko se začne tekma in ko vstanemo. Ko ploskamo našim fantom. Vsi v eno. Ko vsi v eno odgovarjamo Violam, ki vzklikajo Maribooor! mi pa nazaj Šampion. Ne vem, te občutke težko opisujem, to moraš občutiti, to moraš doživeti, to moraš živeti. 
In če si kaj želim, si želim naslednje tekme, ko bom tam. Oblečena v vijol'čno. S ponosom stopala po stopnicah proti družinskemu sektorju. S ponosom stopala do sedeža. In strmela na veličastno igrišče. 
Do takrat...Do takrat bom pa spremljala našo enajsterico z domačega kavča. V rokah telefon in Viber, na drugi strani soseda, ki tekme spremlja "skupaj" z menoj in ki je zagotovo moja naslednja spremljevalka na tekmi. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več