DAN NA OFF


Včerajšnji korona urnik je bralo 1500 oseb. Hvala. Večinoma učiteljice, ki so mu prikimavale. Nastala je debata, ki mi je dala malo misliti. 
Katja, nujno vzemi 1 dan na OFF. Kolikor je to pač mogoče. In sem. Nisem ravno lenarila, tudi snov za naslednji teden sem pripravljala, pa par pogovorov z učenci in starši, ampak res malenkost. Potrebovala sem 1 dan. Vem, da bo zaradi tega trpela verjetno kakšna noč ali sobota ali nedelja, a vseeno. Prav pasalo je. Baterije so spet polne, glava več ne boli, apetit se je vrnil (ok, tega ravno ne potrebujem, je pa znak, da sem spet normalna), tudi drenja danes ni bilo. ŠE! Ampak zdaj je res škoda z drenjem uničiti ta dan. In za povrh vsega sem danes po ne vem koliko dneh oblekla kavbojke, kajti šla sem v trgovino. Ko si zaprt v hišo in preživiš večino časa za računalnikom, ne smeš se družiti, potem je odhod v trgovino skoraj tako kot bi me pred leti nekdo peljal v moj sanjski Pariz. 
Ajde, ni bila Francija, je pa bil Maribor. Moj Maribor. Pa če prav samo njegovo obrobje. In ne, po pravici, ničesar nisem potrebovala, šla sem, da vidim še koga drugega kot moje domače, par sosedov in poštarja. Da vidim še nekoga, ki mu lahko rečem: Dober dan. In lahko rečem: S kartico plačam. In potem, kot tiste čokoladne sanje, ti ta oseba na najbolj možen prijazen način reče: Nasvidenje in lep dan. Fantastično. Hvala gospa trgovka v Hoferju na Šentiljski. 
Jutri je nov dan. Jutri bo za razliko od danes, polno natrpan. Ampak bo pa tudi zadovoljstvo. Še ena Ludvikova razstava. Res da spletna razstava, a razstava bo. Kar pokukajte jutri na našo šolsko stran (OŠ LUDVIKA PLIBERŠKA MB). Zanimivo bo. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več