Tragikomedija 2.del

U, madonca, včerajšnji blog si je prebralo 1113 ljudi. Ajde, 10 manj, ker 10x sem ga menda jaz, če sem iskrena. To bom težko presegla, ker sem včeraj le delila zapis v eni zmed učiteljskih skupin, ampak ok. Bralo se je. in Bralo se še bo. Če bom le pisala. 

Včeraj sem pisala o ta velikem mulcu, o tistem zlatem otroku, ki folga šolo na daljavo brez problema. O tistem zlatem otroku, ki se popolnoma nič ne upira in vse naredi še preden jaz prav zajamem jutranjo sapico. Boš ja. Ne vem kam bi uvrstila ta zapis. Pod ljudsko ali pod umetno pripoved. Kajti, načeloma je umetna, ker sem avtor jaz, ali pa načeloma moj sin, ampak dejstvo pa je, da v ljudski pravljici nastopajo zlobni liki (beri mama), da dobro premaga zlo, da je konec srečen. In vsak dan se konča srečno. Vsi nekako zadovoljni, da nam je uspelo pregurati še en dan. 

Ne vem edino, kaj si mali mulc misli. Pove ne kaj dosti. Včasih se mi zdi, da se ogromno presekiram, ker pri svoji 3 letih še ne govori, ampak po vseh teh urah bojev in učenja v naši hiši, se je tamali odločil, da bo začel kar sam sebe opozarjat, da nekaj ni ok. Tako večinoma dneva poslušam opazke: NOOOO, Jan...ali pa Pazi Jan...ali pa o-o. Skratka, moram reči, da lepo sodeluje v tem najinem dialogu. Nenazadnje je boljše, da sam sebe okrega, ker toliko pa je že v tem mojem učiteljskem svetu, da ve kaj sledi, če razlije sok ob trenutku, ko jaz menim, da pa zdaj ni pravi čas za to. In ta čas ni nikoli!!! 

Ugotovil je že tudi, da če sem slučajno preglasna (beri večinoma časa), da je pač on še bolj glasen. In potem nekako to ni več podobno ničemer, pa jaz preneham. Ker kdo bo pa poslušal dretje. Mislim, še dobro, da nismo več v bloku, ker menda bi naši sosedi pisali na NIJZ, da izključno samo meni odobrijo izhode in mi prepovejo, da ostajam doma. 

Danes me je peljal na sprehod. Ja, prav se bere, on mene. Očitno je videl, da po 2 urah sestanka potrebujem luft. V predsobi mi je nastavil čevlje, vzel svoje in čakal. Čakal, da premaknem svojo rit z računalnika, s stola se ve, in greva. Prav pasalo je. 

Glede na to, da sem zdaj 2 dni pisala o moji materinski vlogi, razmišljam, če bi še o moji vlogi partnerice, ampak se bojim, da to ni ravno dobra ideja, ker ne vem, če upam na ta beli "papir" spraviti misli mojega moža. Mimogrede, tudi on malo govori, ampak njegovi pogledi so dovolj, da vem kaj si o vsem skupaj misli. Ampak dejstvo je, da še vedno rad obleče tisto majico na kateri piše: Samo pravi moški se poroči z učiteljico. ( Pa čeprav samo za spanje, da noben, ne vidi, razen mene, ki grem potem vsa našopirjena spat k njemu- Je to kakšna taktika? )

Res je, za poroko z učiteljico potrebuješ pogum. Pa živce. Pa potrpežljivost. Pa priden moraš bit. Fajn je, če si kdaj tudi ustvarjalen. Pa poslušat moraš. O, ja. Pa ko poslušaš, moraš gledat učiteljico...ups, no ženo. 

Saj drugače smo pa čisto super.