Izlet v tujino


Doma smo že 5. teden. Ne spomnim se točno, kdaj sem v prvi rundi imela krizo, ampak se mi zdi, da se me ta teden kar loteva. Pa ne samo mene. Tudi pri kolegicah opažam rahel upad motivacije, rahel napad razdražljivosti. Da o sinu sploh ne govorim. Vse mu je že težko. 2 uri se prerekava, da je on pol v 15 minutah gotov, kar ima za narediti. Po vseh dopoldanskih kreganjih, glasnih pogovorih bi rekla, sem se danes odločila, da grem v šoping. Ok, v normalni časih, bi šla verjetno po kakšen nov kos garderobe, mogoče kakšno novo torbico, športnih copat tudi nikoli ni dovolj, ampak ne. Časi so taki, da sem se razveselila navadne prehrambene trgovine. Ampak to ne kar ene. Ne, ne. Odločila sem se, da grem v tujino. Sliši se fantastično, kajne? Ja, imam to srečo, da imam do Avstrije bližje kot do Maribora. Praktično, če malo bolj glasno kihnem in sem potem malo tiho, bi lahko slišala nazaj:   
Gesundheit( na zdravje) .
Samo jaz sem res redko tiho, no.
Kakorkoli, cesta me je vodila čez mejni prehod, kjer gospa policistka ni imela pojma kaj jo sprašujem. Zdaj ali je moja nemščina tako slaba, ali pa se njej ne sanja o izjemnem prehodu meje za 2 uri. Nima veze. Malo na gas in sem pri Berti. Zdaj glede na to, da imam bralce iz vse Slovenije, moram razložiti, da to ni nobena moja teta ali babica, ampak trgovina. Trgovina, kjer smo 30 let nazaj otroci komaj čakali, da smo dobili Kinder jajčko ali Milko, starši so pa tovorili kavo Alvorada in riža na tone. Ob tem se resno spraašujem, kam so dajali ta riž, ker nimam v spominu, da bi jedli toliko riža.
S sinom sva hodila po trgovini. Res počasi, da se nadiham še malo drugega lufta. Da res vse vidim. Da česa ne izpustim. In Berta ni bila edina trgovina. Sva šla še drugam. In ko greš v Avstrijo, v Lidl in tam kupiš solato, pa sredstvo za odmrzovanje za v avto, pa 1 coca colo, te veš, da si res samo prekleto pogrešal, da nekam greš. Ne ker nekaj rabiš (ok, povod za izlet v tujino so bile plenice), ampak zato, ker to rabiš.
In dan je lepši. In če komu gre v nos, da sem šla. Danes imam god. To je moje darilo meni.
Drage Katarine, Katje, Katice...vsem vam pa vse lepo ob godu.


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več