PRVI DAN

 



Prvi dan je za nami. Prvi dan jesenskega šolanja na daljavo. V vseh nas je bil prejšnji teden bes, žalost, vprašanja o tem ali je to potrebno, zakaj ja in zakaj ne. Vsi mi smo se bali. 
Mi, starši smo se obremenjevali s tem kam dati otroke, ko bomo v službi, kako bodo zmogli, kako bodo zmogle babice, bomo znali. Tisoč vprašanj na katere ni odgovora. Vsaj takega ne, ki bi nas pomirilo. 
Učitelji smo se trudili na vse pretege potolažiti starše, učence in nenazadnje sami sebe, da bo vse kot mora biti. Da bomo zmogli. Stiskali smo zobe, se trudili spregledati in preslišati vse očitke, ki padajo na nas. Enim je to uspevalo, spet drugi smo ob vsakem takem očitku prizadeti. Zakaj? Ker  v svoje delo vlagamo svoj maksimum. Ker za to, da bo vse potekalo kar se da normalno, kar se da podobno šolskemu pouku, zanemarjamo svoje bližnje. Svoje otroke, partnerje (kapo dol, da zdržijo).  
Če samo pogledam današnji dan. Sestankujem od jutra, pripravljam mapice za učence, se pripravljam na sestanek s starši, gledam že poslane dokumente in slikice otroke, komentiram, skušam se ne ponavljati, biti inovativna. Hkrati pomagam 5.šolcu pri tehničnih zadevah, pri skeniranju, printam zadeve, medtem ko se mlajši sin , 3 leta star otrok, popolnoma strpno in po svoje igra SAM! od 8 do 11.30. Kapo dol mali. Mama bo s teboj, ko skuha kosilo. Aja, ne takrat greš spat. Ok, se vidiva po spanju. Tam okrog 15.ure. Popolnoma enako kot nekdo, ki je v službi. Se strinjam. Ni mi hudega. Tudi otroku ne bo. Preživel bo. Prišel bo kakšen dan, ko bo dela manj. 
Prvi dan je vedno stresen. Pa naj bo to prvi šolski dan, prvi dan službe, prvi dan v vrtcu, prvi dan z novim avtom, prvi dan po počitnicah. 
Ampak za nami je. Moji otroci in starši so se izkazali. Na sestanku v "živo" so bili vsi. Malo nam je ponagajala tehnika, a vendarle, videli smo se in dorekli cilje in želje za naprej. 
Gremo naprej. Led je prebit. Če smo zmogli spomladi, bomo še sedaj. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več