Tragikomedija

 

Ura je takšna, da bo kmalu polnoč. Sem že skoraj pobegnila v posteljo, ko sem se spomnila, da bo treba še dnevnik napisat. Danes sem že ob 10. uri dopoldan vedela, o čem bom pisala. V glavi sem si sestavljala besede, vmes sem že sedla za računalnik, da bi začela, pa sem se spomnila, da moram še to in ono, tak da ja. Zdaj sem tu. Danes sem se odločila, da ne bom pisala kot učiteljica, ampak kot mama. Zakaj? Učitelji smo res neprestano na tapeti, nas vlačijo po zobeh, vsega smo krivi, pa če ima veze s šolo ali samo z neokusnim kosilom v šoli. 

No, ampak danes sem kot pisateljica tega bloga samo mama. Otrok vstane iz postelje, niti približno ne razmišlja o tem, kaj ga danes čaka v spletni učilnici, kaj šele da bi pomislil na to, da si zorganizira čas. (Pustimo zdaj ob strani dejstvo, da je kar hitro, ko odpre oči, prisiljen skupaj z mamo učiteljico splanirat urnik) Torej, po približno 10 urah spanja, otrok zeha na kavču, s telefonom v roki, čaka na zajtrk. Ker ve, da je doma, ga ura seveda ne priganja. Priganja ga mama, ki je na njegovo nesrečo doma. Torej, ura je malo do 10, čaka ga razredna ura preko Zooma. Vklopi računalnik, pripravi si slušalke, malo pospravi sobo, da ravno ne bo tak kot da je bomba vsekala, aja, naredi si frizuro, na zobe pozabi. Pa ajde, če mame ne bi bilo doma, kdo pa ve ali si je zobe umil ali ne? Saj menda preko Zooma ni zadaha? Ok, zobje poleg frizure poštimani. In se začne. Povezava šteka. Nekaj ni ok. Preko Viberja mu sošolci pišejo, da ne gre, spet drugi da gre. Enako mamice. Messenger piska, utripa. Dela, ne dela. Screen shoti letijo sem in tja, kaj zdaj, zakaj ne, zakaj ja. Po dobrih 10 minutah kreganja z otrokom, da nekaj ni ok, pa menda bom že vedla za vraga, če sem učiteljica, vtipkam not svoj mail in pubec je v uri. Ravno toliko, da me ne vrže iz sobe, ves ponosen kot puran, da mu je uspelo. Enim še vedno ni uspelo, eni obupajo, eni vztrajajo, enih učiteljica ne spusti not. Derem se v sobo, reči učiteljici, da eni čakajo v čakalnici. Spet ponosen kot puran to pove učiteljici. Ok, vidim, da sem lahko še srečna, da sem doma, da mu pomagam. Otroci in starši so v stiski. Jezni so. Razumem jih. Po dobrih 45 minutah, ure konec. Začne se neko jamranje, da mu ni, da je žejen, pa da ne rabi vsega jutri oddat. Ne vem kako je drugje, jaz ga samo pogledam, pa že ve koliko je ura. Aja, seveda, v navodilih piše za vajo, ne piše obvezno. Saj tega ne rabim, ne???? Ja, rabiš, presneto, kaj misliš da je učiteljici malo dolgčas, pa je 4 slide na Power pointu za zabavo zraven naredila??? Med reševanjem in risanjem vzporednic, je seveda že počasi čas za kosilo. Ja, seveda dete moje, kosilo te čaka. Tu sem, zate in za tvoj želodec. Naj ti bo. Po kosilu me pohvališ, da je bilo dobro, skuhaš mi kavo. Odlično. 

Dneva po tem seveda še ni konec, ker je mama po nekem slučaju učiteljica, si seveda močno želi videti, kaj je njen sin delal. In po svoji poklicni dolžnosti malo poškili v delovni zvezek. Valda je nekaj napak. 

Popravi! 

Pa ne nooooo!

Pa daj, kaj se greš? Da sem jaz tvoja učiteljica...(bi bila zagotova bolj strpna)

Ja, pa nisi. Še dobro. (zavijanje z očmi)

Sem pa tvoja mama! Popravi!

Pa saj tega ne rabimo poslat!

Kaj ti mene malo zezaš? Popravi! 3 minute dela imaš s tem, pa si prost!

...

Miren dan je za nami. Moj otrok je res super. 

Pa lahko noč.