Poslane naloge


Učenci mi naloge, ki jih moram pregledati, pošiljajo različno. Eni sproti, drugi sredi tedna, spet tretji zadnji dan. Ni pomembno. Načeloma jih pošljejo vsi, tu pa tam se komu zgodi, da kaj pozabi poslikati, ali pa pošlje s kakšno 1 dnevno zamudo. Včasih zataji tudi tehnika. Skratka, pregledovanje nalog je zame ena najtežjih, a hkrati najlepših dejavnosti šolanja na daljavo. 
Zakaj najtežjih? Ker res potrebujem mir. Ker se res želim poglobiti v naloge. Ker želim dati oseben komentar, otroku primeren. Zaradi tega to delam, ko že vsi spijo doma. 
Zdaj pri matematiki recimo, ni nekega filozofiranja. 5 krat 2 je 10. 
Kaj naj napišem na to? 
Ja, odlično, to pa ti res gre? Ali pa? 
Krasno, pa vem nekaj novega. 
Kar želim povedati je, da pri matematiki načeloma res ne komentiram kaj dosti. Morda kakšen lep zapis v zvezku. Mimogrede, zapisi v zvezke so zdaj veliko lepši kot v šoli. Če je kaj narobe, seveda to pokomentiram ampak načeloma so zdaj z učenci tudi starši in verjamem, da vsaj velika večina staršev naloge pred oddajo preveri. Ne pa vsi. Kar ni nič narobe. 
Druga zgodba so kakšne naloge pri SPO ali pri SLJ, ko so učenci ustvarjalni, ko napišejo kaj svojega, ko podajo svoje videnje na nekaj. Tam so komentarji že lahko bolj osebni. Trudim se, da otroke spodbujam, da jim dam vedeti, da nisem samo preletela nalog. Da sem ponosna na njihovo delo. Se mi zdi, da  je na daljavo to zdaj res potrebno še bolj pokazati. V razredu mimogrede pohvališ otroka, njegovo delo. Že vmes, ko delajo naloge. Tukaj je zdaj to onemogočeno. 
Najlepši del pregleda poslanih nalog so pa, vsaj meni, naloge iz umetnosti, tako glasbene kot likovne, ter razni športni izzivi. Ko dobim fotografije, posnetke. Kako uživam ob teh posnetkih. Počutim se tako bližje njim. Vsaj tisto minutko se počutim kot v razredu. In ko me na posnetku ogovorijo. Ni ga lepšega. In tisti njihovi pristni nasmehi. Nič narejeni, nič umetni. To mi da takšen zagon, da ne znam opisati. 
Nedelja gre h koncu. Začenja se nov teden. 4.teden dela od doma. Naloge, posnetki, izzivi, razlage so pripravljene. Zdaj pa v nove izkušnje. Že jutri nas čaka skupna ura. Se že veselim. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več