Telo hoče aktivnost

 



Zadnjič sem pisala o mojem urniku skozi to Korona obdobje, pa se res lepo vidi, da je gužva od jutra do večera. Ampak je to res umsko delo, večinoma za računalnikom. Vem, da nekateri to delajo non stop, ampak vseeno, učitelji smo vajeni drugačnega dela. Računalnik je naš spremljevalec, a ne ravno 5 do 10 ur na dan. Ti moji okrogli špegli (aja, sedaj imam bralce iz vse Slovenije - Hvala!) bodo počasi ekasti. Samo kakšen Bitmoji še naj ob strani skače, pa je to to. Nov izum. Očala z animacijo. Ali to že obstaja???
No, kje sem že ostala. Aha, umsko delo. In potem se najdejo še učiteljice s kakšno novo idejo, pa seveda jaz nisem jaz, če tega ne preizkusim. Pa še prav ne zaprem računalnika, pa se najde na FB kakšna Nina ali pa kakšen Mladen, pa še kdo, ki ima ideje, pa gremo spet akcija. Računalnik gor, geslo, Google, vmes Viber da kolegici obvestim o ideji, da bomo spet to in ono. Predvidevam, da na trenutke zavijata z očmi, še dobro, da ju ne vidim. Ma ni miru no. 
Spet se oddaljujem od današnjega bistva. Po vsem tem delu in domačih opravkih, pa se jaz vseeno počutim tako leeeeeeennnnooooo. Če bi zdaj bilo vse normalno, bi laufala (dragi moji nemariborski bralci, tekala). Pa nisem ravno neka navdušena tekačica. Ker če bi bila, bi lahko tudi zdaj odlaufala svoje. Ampak jaz tekam ponavadi v odlični družbi, to mi je motivacija. Sami mi ni. In če lahko zapišem vsaj 10 dobrih strani te Korone (mogoče v blogu jutri), lahko tudi 10 slabih. In lenoba v kondicijskem smislu je zagotovo ena izmed njih. Kakšna kondicija. Ni je. Zadiham se že, če grem malo hitreje iz kopalnice do kuhinje, ko mali mulc plazi po elementih, Saj se tolažim, da za to ni kriva kondicija, ampak strah, da bo padel, pa vseeno, roko na srce, ne vem če to drži. Tak sem lena, da se še spat ne znam spravit ob normalni uri. Pa sem zaspana, res sem. Ampak možgani delajo 100/uro. Telo je hin, možgani delajo. 
Pogrešam že tiste šolske stopnice s poštevanko, ko hodim gor pa dol, pa vedno znova bulim v tisto poštevanko, pa tak ponosno zraven ponavljam, če jo še znam. Pogrešam tisti hrib v vrtec mojega malega mulca, ki me vedno pusti brez sape. Pogrešam Betnavski gozd, da odtekamo svojo turo, pa se vmes izgubim in potem kolegici zaradi tega odtekata 1km več kot jaz. Ampak vse bo. Mogoče že čez 10 dni. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več