CILJ JE JASEN


Slikica je danes videti rahlo negativna, moje počutje načeloma ni takšno, so pa nekatere misli danes vseeno tu pa tam zajadrale v negativo. Zakaj? 
Ljudje smo različni. To je dejstvo. Dejstvo je tudi, da smo učitelji različni. O, ja, pa še kako. Včasih tako zelo, da se v kolektivu ne znamo dogovoriti nekaterih zadev, kaj šele, da bi se dogovorili širom vse te naše Slovenije. 
Ampak ni fora v dogovarjanju. Saj se avtomehanik iz Izole tudi ne dogovarja z avtomehanikom iz Lendave, koliko bosta kasirala neko popravilo. A če kaj ta avtomehanika vesta, vesta, da če želita menjati zavorne ploščice, morata nekako dati kolesa dol. Menda? Se opravičujem, če je moje znanje avtomehanike bolj površno. 
A kaj želim povedati je to, da učitelji moramo stopiti skupaj in delati v dobro otrok. In ne samo to. Cilj bi nam moral biti, da se vrnemo v šole z nekim znanjem. Vsem je jasno, da to znanje ne bo enako znanju, ki bi ga učenci usvojili, če bi bili v šoli, ampak da se. Dragi moji kolegi in kolegice, da se! Ja, res si je za to potrebno vzeti čas in porabiti vso energijo za to, da učencem približamo snov, da jim bo zanimiva, da jih bo pritegnila in nenazadnje, da čim manj obremenjujemo starše. Presneto, starši so v službah! Starši so ostali brez služb!!! Starši imajo skrbi. Ja, bo nekdo rekel, saj so otroci njihovi. Ja, se strinjam. In ja, morda so/smo starši preveč vpeti v delo otrok, a vseeno, to še ni razlog, da svoje delo slabo opravljamo. 
In ne, ni ga izgovora. Ni izgovora, za napisano: Reši to in to.  Ni izgovora, da se nisi vsaj potrudil in navezal stika z učencem, Tako ali drugače. Računalnik, sms, klic. Da se. 
Pa spet bo nekdo rekel, mlada si še. Tebi se še da. NEEEE, ne in ne. Imam kolegice, tik pred pokojem. Delajo kot mravljice. Se učijo. Skupaj z mano. 
In nekdo bo rekel. Lahko tebi, ko imaš pridna otroka. Ja, priznam, Sta pridna. A tudi če ne bi bila, bi jaz svoje delo morala opraviti! To delam zato, ker to rada delam in roko na srce, delam, ker je to moja služba. Plačana sem za to!!! 
Po vseh teh mislih danes, grem vseeno na FB. Pogledam učiteljske skupine in sem vesela, da nas je vseeno velika večina takih, ki se presneto trudimo, ki ne rečemo samo, saj otroci niso moji, ampak jih vzamemo za svoje!!! 


 

Komentarji

  1. Vika19. november 2020 ob 10:55

    Pozabila si napisati, da se kolegice (one malo v letih) učimo s tvojo pomočjo. Super si, Katja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več