Neprištevnost


Ideja za današnje pisanje je padla pred mogoče pol ure. Nina Jelen, učiteljica z veliko začetnico, ki je ena izmed tistih, ki s svojimi idejami in komentarji in filmčki poleg še par učiteljic in učiteljev, drži vse nas pokonci, je zapisala, da smo učitelji v teh časih rahlo neprištevni. Nina, verjetno bi morala biti ob tej izjavi prizadeta, samo kaaaaj ko je res. Samo nasmejim se lahko. 
Moram reči, da smo res. Res smo neprištevni. Na srečo to vidijo predvsem naši bližnji. Na našo srečo, ne njihovo. Na trenutke imam občutek, da vsi vzgojni domači ukrepi padajo v vodo. Ma kaj, padajo, tonejo hitreje kot Titanic. Ni časa za violine, za poslavljanje. Ni časa za reševalne jopiče. 
Poleg neprištevnosti, smo trenutno učitelji izgubili tudi kompas in uro. Minute se hitro spremenijo v ure. Pa zdaj razmišljam, da smo postali pravi kronični lažnivci. 

Primer kroničnega laganja. : 
Jaz možu: Veš kaj, samo 10 minut dela še imam. Res samo 10. 
Možev pogled.
Jaz nazaj: Pa dobro no, moram to dokončat, 20 minut, pa sem gotova.
Še hujši pogled. 
Jaz v glavi: Jooooj, jaz res ne vem zakaj me vedno tako grdo gleda. 
Jaz po 2 urah možu: Evo, sem že. 

Torej, če so morda naši otroci zaradi našega načina dela in prilagajanja našemu delo od doma, na trenutke videti zelo zorganizirani, so hkrati naši otroci v tem času razvili tudi nos za zaznavanje te naše neprištevnosti. 

Primer izkoriščanja neprištevnosti (tamali):
Po 2 urah, zatopljena v računalnik, vsa ponosna, da me tamali mulc ni nič gnjavil, da je še v enem kosu. On in stanovanje, odkorakam do njega, mu še bolj ponosno povem, da si je pa res zaslužil čokoladno banano. Včeraj jih je bilo še vsaj 10. Pogledam v predal, vzamem škatlo v roke, glej ga zlomka, banan ni. Hm, jaz  jih nisem pojedla, mož je v službi, veliki bi me vprašal, če lahko. Ja, glej ti hudiča. Majica od malega mulca ni več oranžna, dobila je neke fleke. Čokoladne. 

Primer izkoriščanja neprištevnosti (veliki):
V času pripravljanja snovi za naslednji teden:
sin: Mami, vse sem naredil. Lahko malo Tik Tok?
jaz: Joj, super, kako si priden. Ja, valda. 20 minut, ok?
Mineva čas, jaz delam. Čez nekaj časa se mi pa vseeno zdi, da je že več 20 minut mimo.
Jaz: Ej, daj nehaj zdaj s telefonom. Bodi koristen. 
sin: Ja, ok. 
Ta ja ok, je zvenel tako zadovoljno. Nobenega, pa daj še malo ni bilo.
Pogledam na uro. Ja, saj menda po 1 uri in pol že škili od Tik Toka. 


Mož me še ni začel izkoriščati. Vsaj ne, da bi se tega zavedala. 





 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več