Od povratne informacije do ideje (tudi v nedeljo)



Nedelja kot nedelja. Takšna kot sem vajena. Malo dalje se spi, ostaneš v pižami, spiješ kavico, poješ pozen zajtrk, preoblečeš postelje, zaliješ rože. 
Del dneva je bil posvečen tudi službi, mojim učencem. Posnetke, ki mi jih pošiljajo, zmeraj rada pogledam. Kako ponosno pokažejo svoj športni poligon, kako so nasmejani. Kako dajo del sebe v te izzive. Vsak po svoje, a vendarle se držijo dogovorjenega. Včasih pregledam posnetek večkrat. 
Ali pa posnetki, kjer mi pripovedujejo knjige za bralno značko. Res si vzamem čas in poslušam pravljico. Pa čeprav jo poznam. Ampak vsak otrok vloži ogromno dela v to, da jo pripoveduje tako kot treba, grdo bi bilo, da ne bi poslušala. Presenečajo me ti moji učenci. Tudi pri drugem delu. Tu se zdaj pozna, kako v šoli včasih hitimo, kako je morda nek otrok obremenjen s časovnimi okvirji, ki jih sedaj nima. Zdaj ima čas, zdaj lahko dela, ko se mu zazdi, ko ima voljo. 
Kljub temu, da resnično ne morem napisati samo: Dobro si opravil ali pravilno opravljena naloga. Ampak si res vzamem čas, da morda pokomentiram tudi malenkost, ki se sploh ne tiče naloge in opišem zgodbo o svojem hrčku ter mi to res vzame veliko časa, je nekaj najlepšega, ko otroci odgovarjajo nazaj, ko mi povedo neke stvari, za katere v šoli morda ne bi niti izvedela. Vse te povratne informacije mi pomagajo spoznavati otroke v drugačni luči, v njihovem okolju. In vse te povratne informacije, dajejo vsem nam, učiteljem nov zagon za naprej. Nov zagon za nov teden. In že jutri bo priložnost, da se spet vidimo. Da spet poklepetamo. Kmalu. 
Zdaj pa v posteljo. 
Tam se ponavadi, preden zaspim, utrne kakšna nova ideja. Ideja, ki je že naslednji dan nov izziv. 

 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več