Petek

Petek. Dan, ko sem 20 let nazaj ob taki uri, izbirala katero majčko obleči, pa katere čevlje, pa si prala glavo, pa upala, da mama kakšno uro podaljša dovoljenje za prihod domov. Moram priznati, da sem imela kar super mamo, v primerjavi z vrstniki. S sestričnama smo hodile skupaj ven, takrat v Vienno. En teden nas je vozila moja mama, en teden teta. Luksuz. No, malo so me spomini odpeljali. Torej, petek. 
Petek po 20 letih, izredno napornem urniku, 2 otrocih, možu, mački in ribi, poleg tega pa vseh prepovedih, ni več takšen. To je petek, ko komaj čakaš, da otroci zaspijo, da kaj dobrega poješ, si pripraviš kopel, spiješ kak deci, pogledaš dober film. Če imaš srečo, ga pogledaš do konca, če ne, pač zaspiš. 
Pa ne zdaj mislit, da so vsi petki taki. Včasih je tudi kakšen, ko gredo otroci k babici, pa si z možem zadava, da greva na party, no pa je najin party, pizza pod Pohorjem, mogoče kakšna pijača, ob 22.uri sva doma. Takrat, ko smo nekoč ven hodili, midva prideva domov. 
Pa najde se tudi kakšen petek, ko imam srečo, da je kje koncert Jana Plestenjaka. Pa čeprav dežuje tak, da sem do gat mokra, ko se doma slečem, pa imam noge modre od barve kavbojk. Ampak koncert pa je.
Kakorkoli, spet me zanaša. Ne, nisem še spila deci. 
Torej, po današnji Zoom uri z učenci, ki je bila res super. Z učenci smo se skrivali. Neeeeee, res nisem spila še nič. Res smo se skrivali. Ideja je padla, ko se je sin s svojim razredom skrival na daljavo, pa sem preizkusila še z učenci. Zakon. Kako luštno jih je videti nasmejane. Takoj dobiš voljo za naprej. In to pri učiteljici pomeni: Ajde gremo v akcijo. Vsi. (Mož se še uspešno upira.) Posnemimo izziv. Dajmo. Za moje otroke. Za učence. Naj se smejijo. Naj jim bo fajn. In nastal je še en mini projekt. In nastala so navodila za naslednji teden. In pregledano je pol izdelkov tega tedna. Juhuuuu, res si lahko privoščim ta petek. In tak na prvo žogo se mi zdi, da današnji blog nima ne glave in ne repa. 
Petek je. In potrebujem odklop. Danes ali nikoli. Morda mi uspe zaspati do 23. ure in spati do 8. Morda. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več