Ponosna na to, da sem Ludvik

Korona dnevnik sem začela pisati 15. 3. 2020. V zvezek in to ne na začetku. Na sredini. Ker sem verjela v  2 tedna. A zdaj mineva 45.dan. Pišem na roko. Tak način mi je všeč. Taki, bolj pristen. Vsak dan znova me presenečajo ljudje, ki ga dejansko berejo. Ljudje, različnih profilov, starosti. Ljudje, ki so na zelo različne načine povezani z menoj. Privat. Službeno zdaj. Službeno prej. Za nekatere sploh ne vem na kakšen način smo povezani, a smo. In ko nekdo prebere dnevnik, stisne lajk, mi kaj komentira, morda celo napiše v privat sporočilo, dobim potrditev, da je to ok. Pa saj, če sem iskrena, to pišem zase.. In ja, seveda, za knjigo, ki se bo nekoč izdala. Danes pišem namesto v zvezek kar sem. Zato, ker sem zjutraj nekomu obljubila. In kar obljubim, to izpolnim. In ker je minil točno 1 mesec odkar sem pisala prvič.
Današnji naslov je povezan z mojim službenim življenjem. Z mojimi Ludviki. Načeloma v nobeni službi do zdaj nisem imela težav s kolektivom. Ampak ta kolektiv je pa... Top!!! In če je prejšnji teden v sredo v  moji glavi še samo zvenela misel po stripu, je bila s pomočjo Ludvikov, danes ideja popolnoma izpeljana. 44 sodelavk in sodelavcev je sodelavalo. 44. Noro. Vsak izmed njih si zasluži moj poklon. In ne samo zdaj. Ne samo zaradi moje nore ideje. Vedno znamo stopiti skupaj. In če lahko rečem, da sem se na to karanteno Korone že nekako navadila in mi nič ne manjka, ker mi dejansko res ne, mi manjkajo edino Ludviki. Vsi... Od otrok do vodstva. Od učiteljic do čistilk, kuhinje. Ja ja... Tudi hišnik. Vsi!!! Manjka mi razred. Manjka mi kaos. Manjka tisti napis na cesti. Ludvik. Manjka mi iskanje ključev pred zbornico. Manjka mi čakanje v vrsti za kopiranje. Manjka tista kava iz avtomata. Manjka mi celo mlečni riž, ki ga ne maram. A vse to pride. Kmalu. Danes se celo govori o 11. 5.
Upanje obstaja.

Katja - Mala Šomoštra

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več