Spomin na OŠ

196 ljudi je včeraj prebralo moj blog. Vau. Lepa številka. Me veseli, da sem morda koga potolažila in vlila poguma, da pa le res ne bo tako hudo.
Danes se bom s svojim zapisom vrnila v svoje šolske klopi. Zato, ker se s sošolkami OŠ spominjamo naših izletov. Naših dogodivščin.
Spomnim se dneva, ko smo 1.septembra prišli v šolo. 4.razred se mi zdi. V avli pred vhodom v šolo smo izvedeli, da ne bo več 3 oddelkov, ampak so nas združili v 2. In seveda so delili ravno naš razred. Spomnim se solz. Spomnim se strahu. In ni bilo prijetno priti v nek nov razred. Med nove sošolce. Takrat sem zaradi te delitve izgubila tudi eno izmed prijateljic. Grozen občutek. A, priznam, da se kaj več ne spomnim. Ni bilo travm. Ni bilo neke dolgotrajne žalosti. Hitro smo se našli. In nikoli kasneje nisem imela občutka, da smo prišleki. Super razred smo bili. Iz leta v leto smo se bolj razumeli. Bolj je šlo h koncu, bolj smo postajali povezani. Odraščali smo in resnično imam na ta moj razred fantastične spomine. In ja... Tudi mi smo bili generacija ki je morala zamenjati razredničarko Mojco, pa potem še 1 razrednika. Tako da. Vse smo preživeli. Tudi tisti 6.6.1996, ko smo prišli s končnega izleta in so nas starši okupirali z nekimi satanističnimi fintami. Nam nič jasno. Oni pa v luft, ker so po radiu el nekje mutili o ne vem čem. Preživeli smo marsikaj. Učiteljico, ki ni dovolila nalakiranih nohtov. Učiteljico, ki je vedno zamujala. Učitelja, ki je bil vedno na hece. Krede v glavo. Skupna uspešna ali manj uspešna špricanja.
Kar pa me žalosti pa so naša srečanja. Letos bo 22 let kar smo zaključili OŠ. Videli smo se 1x. Čas da ponovimo. Nujno. In ni vrag da to letos ne uspe.

Komentarji

  1. Vika15. maj 2020 ob 14:25

    Seveda vam bo uspelo Katja. Povem ti iz svoje izkušnje, da kjer je volja, je uspeh. Mi smo se prvič srečali (in to cela generacija - 4 oddelki) 30 let po končani OŠ. Kako to zgleda? Neponovljivo, enkratno... In potem vsakih 5 let. In če mi letos ta "Korona" ne bi prekrižala načrtov, bi bila jaz zdaj v največjih pripravah in organizaciji 45 letnice. Zdaj pa čakam...upam, da bo. Tako da, nikoli ni prepozno.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mala Šomoštra16. maj 2020 ob 12:46

      Hvala Vika. Pol pa te lahko prosim za kak nasvet. Se zmeniva.

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več