Prijateljstvo

50.dan odkar pišem dnevnik. Pred 7.tedni v nedeljo sem začela. V strahu kaj bo. Kako bo? Danes, 7 tednov kasneje, se pojavlja nov strah. Čez 2 tedna bi naj šli v šolo učenci 1.triade, kar pomeni tudi moji učenci. Resnično sem se veselila, da jih spet vidim, da bomo spet skupaj v razredu. Da bomo imeli pouk. Ampak!!! Navodila, ki jih sicer še čakamo, kajti zdajšnja so zelo skopa, kažejo na to, da ta pouk ne bo niti približek tega kar smo vajeni. Bo spet tretji način pouka, ki ga doživljajo učenci v tej situaciji. Tisoč je vprašanj. Kako neki bom lahko po 9. tednih rekla učencem, da se ne smejo skupaj igrati? Da se ne smejo družiti? Da se ne smejo objeti nenazadnje? Kaj naj naredim, ko bo od veselja nekdo prišel do mene in me hotel objeti? Kaj? Ga odrinem? Ma ni šans no. Tega mi srce ne dovoli. Bom strpna in verjetno spet naivna, da se do 18.5. zadeve malo zjasnijo.

Je pa bil današnji dan po vseh teh 50.dnevih zelo lep. Ko nedeljo preživiš v družbi sodelavke, ki ni samo sodelavka. Ki je prijateljica, zaupnica že krepkih 15 let. V družbi nje in njene družine je današnja 50-ka postala posebna. Prijateljstvo, ki traja od 1.dneva faksa naprej. Prijateljstvo, ki je dalo skozi vzpone in padce. Solze in smeh. Veselje, srečo, žalost. Koliko skupnih dogodivščin. In nekoč na faksu sva sanjali, da bova tudi delali skupaj. Da bova sodelavki. In to nama je po velikem naključju tudi uspelo. Po današnjem dnevu verjamem tudi, da bo dogodivščin in družinskih dnevov še veliko.
Jutri je nov dan. Ponedeljek. Delovni ponedeljek. Nič več počitnic. Novi izzivi in novi boji. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več