Kričati od navdušenja





2 napovedana tedna sta se spremenila v 9 tednov. 2 tedna pisanja dnevnika je postalo 64 dni pisanja. 10.nedelja je danes od tiste, ko mi ni bilo nič jasno. Ko sem se bala. Ko sem jokala. Zase, za otroke. Takrat sem se podala v boj, v neznan boj. V poučevanje na daljavo. Iskanje novih, modernih pristopov. Aplikacij, iger, interaktivnih vaj. Telefon je bil iz tedna v teden bolj zabasan s slikami, posnetki, aplikacije so štekale. A nič me ni ustavilo. Videvala sem otroke, se skupaj z njimi učila. Jim razlagala. Oni meni. Pošiljali svoje izdelke. Posnetke. Peli. Plesali. Sodelavke smo se med seboj spodbujale, ko je padla motivacija. Ko smo brale negativne komentarje. Ko smo želele nehati. Ko smo bile jezne. Razočarane. Včasih smo delale pozno v noč. Utrujene. Včasih smo se pozno v noč smejale. Neumnostim. A tudi to nas je držalo pokonci. In pomagali so vsi. Tudi domači. Otroci. Partnerji. Vsi smo bili vpeti v to učenje na daljavo. Vsi skupaj smo bili v boju. Starši skupaj z učenci. Babice. Dedki. Bratje. Sestre. Vsi. Resnično moj poklon vsem. In Ludviki. Dokazali smo, da znamo. Da zmoremo. Dokazali, da se znajdemo še v tako težki, novi situaciji.
Jutri gremo, vsaj del nas, v nov boj. Spet v neznano. A prepričana sem, da bo ponedeljek, 18.5. dan, ki ga bomo pomnili. Ne... Ne po zaporu. Ne po trpljenju. Po ponovnem začetku. Na misel mi gre pesem: kako je dobro vidjeti te opet. No... Tako, tako bo. Po 66.dnevih bom spet videla otroke. V živo. Če to ni razlog za veselje potem pa res ne vem. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več