Ponosna nase

Današnji blog bo namenjen meni. Priznam, nikoli nisem bila pretirano samozavestna punca, tudi samopodobo sem imela vedno nizko. Nikoli nisem gledala nase, prej za vse druge. In vedno se mi je to zdelo zelo egoistično. A življenje me je naučilo tudi tega. Da se imam rada. Da se spoštujem. Da verjamem vase. Ne morem trditi, da mi to gre zmeraj dobro, a včasih pride takšen dan. Rada imam pohvalo drugih, rada sem v središču pozornosti, rada imam, da me imajo radi. To je moj škorpijonski značaj. Tudi vse tisto z ljubosumjem in zamerljivostjo. Ampak ljudje, ki me res poznajo in so me sprejeli takšno kot sem, vedo tudi, da sem dobra prijateljica. Da rada pomagam. Da znam še vsak slab trenutek obrniti v pozitivnega.
Zakaj danes pišem o sebi? Zato. Ker sem ponosna nase. Ne zato, ker bi se želela hvaliti kaj sem in kdo sem, ampak zato, ker sem ponosna, da so mi ti 8 tedni dali možnost, da se marsikaj naučim. Tako poklicno kot privat. In uspeva mi. če bi mi pred 8 tedni nekdo rekel, da bom 8 tednov doma, da ne bom smela nikamor, da bom hkrati cele dneve še s svojima otrokoma, bi rekla, da jaz zagotovo ne. A sem. pa da ne bo zdaj zvenelo, da mi ta način ustreza. O ne, komaj čakam, da vidim učence, sodelavke, da bom v gužvi v avtu, pred mano pa nekdo, ki ne zna speljat, pa da bom lovila zadnje minute, da poberem sina in ga peljem na trening. Vse to pogrešam. A če kaj vem, vem tudi to, da znam ogromno novega, da lahko preživim več dni doma, brez da norim in vzkipim, da se znam umiriti ter znam biti tudi drugačna Katja kot do zdaj. Očitno se nekje v meni skriva tudi malo manj divja plat. Ta plat, ki je poskrbela, da sem ustvarjalna kot že dolgo ne.
Ponosna nase. Na učiteljico v meni. Na mamo v meni. Na prijateljico v meni. Hči v meni in žena v meni pa...hja, to je pa druga zgodba. Ampak mama me prenaša že dobrih 36 let, mož pa je zelo potrpežljiv. Imam srečo.