Otroci so prihodnost

Če smo včeraj na veliko delali, smo danes počivali. Oziroma sva počivala. Ali še bolje rečeno. Sem počivala. Po dolgem času sva bila brez obeh otrok. Sama. Prav čuden občutek, moram priznati. Ko ležiš na ležalniku, se sončiš in edina zadeva, ki te zmoti, je premočno sonce in kruljenje v želodcu. Trenutki, ko se spomniš, kakšne motnje si imel v času pred otroci. Pasalo je. Moram priznati. Kljub temu, da sta oba zelo pridna, je pasalo. Pojesti kosilo v miru. Zaspati na kavču brez nekih "skrbi". Dejstvo pa je, da ne bi več nikoli menjala. Kakorkoli se sliši klišejsko, otroci so naš zaklad. Polepšajo ti dneve. Jih naredijo tako zelo pisane. Ponovno te ponesejo v svet igre in risank. Tudi naučijo te kaj. Ne bom lagala, znajo ti tudi prekleto zagreniti kakšen dan in ti prekrižati načrte. Znajo te spraviti v konkretne ture. A to so otroci. In podobno je v šoli. Popolnoma enako. Pride dan, ko sem kot učiteljica zaradi učencev in njihovega dela tako zelo ponosna njih in naše, na svoje delo. A spet. Ne bom lagala. Pride dan, ko bi se človek najraje zjokal, ko je jezen na njih, naše, na ves svet. A nikoli do zdaj, pa naj je bilo še tako hudo in stresno, nisem pomislila, da ne bom več učiteljica. Ker, po pravici, je to moja najljubša služba. Pa sem delala že marsikaj. Stregla hrano, pomivala posodo, obrezovala trto, animirala starostnike, skrbela za njih. Pa še kaj se najde. A če si v nekem poklicu s srcem, potem je to to. Otroci znajo ta moj poklic narediti prijeten, ponuja se neskončno izzivov in projektov. Vsak dan  učiš in se učiš. In to je to kar pogrešam. Zelo pogrešam.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več